Varoufakisov kompromis

Če česa grškemu finančnemu ministru Varoufakisu res ne moremo očitati, je to dolgočasnost. Vse od sestave novolevičarske vlade zabava s svojimi izjavami, obljubami, vse pogosteje pa tudi s sprenevedajočimi se opravičili in popravki lastnih izjav.

Zadnjo je danes, ko v Rigi sestankujejo finančni ministri evroobmočja, objavil kar na blogu. V presenetljivo spravljivem tonu Varoufakis tokrat obljublja, da Atene pristajajo na reforme, ki jih že več kot mesec dni, v zameno za novo tranšo pomoči, od njih zahtevajo kreditodajalci. Njegove besede, da “trenutni nesporazumi z našimi partnerji niso nerešljivi”, se za ene slišijo kot slaba šala, za druge pa zgolj kot priznanje resničnosti, ki je za novo grško oblast vse bolj brezizhodna.

Za obljubljene milijarde so Grki, po Varoufakisovih besedah zdaj pripravljeni spremeniti razpadajoči pokojninski sistem in omejiti zgodnje upokojevanje, nadaljevati s privatizacijo in celo prislovično skorumpirano davčno upravo “spremeniti v neodvisno institucijo”, ki davkov ne bi več pobirala pod okriljem politike in vsemogočnih lobijev, temveč na podlagi zakonov. Po neuspešnih obiskih Moskve in Pekinga, ko je postalo jasno, da Atene od tam pomoči, razen na besedni ravni, ne bodo dobile, je Varoufakis že prejšnji teden ponovne namige o izstopu Grčije iz evroobmočja označil za protievropske, k tem pa zapisal: “kompromis, kompromis, kompromis.” Zdaj je očitno tudi za novo levico nastopil čas kompromisa, saj jim kaj drugega konec koncev ni ostalo. Obresti na desetletno grško obveznico so poletele v nebo, na nevzdržnih 13%, čas, ko morajo Grki poplačati novo milijardo dolga, pa se nezadržno bliža.

Atene lahko sicer administrativno ustavijo odliv kapitala iz države, kot smo to že videli na Cipru, ter skušajo ohraniti pri življenju svoj propadajoči bančni sistem, ali pa se zatečejo k vzpostavitvi vzporedne valute, s katero izplačajo plače javnim uslužbencem in pokojnine, a nobena od teh odločitev za vlado ne bo lahka. Zato se vse bolj dozdeva, da je nova grška oblast spoznala, kako nerealne so bile njihove predvolilne, pa tudi povolilne obljube obubožanemu ljudstvu.

Posted in Po svetu | Tagged | Leave a comment

Grška bitka z mrtvo Trojko

V volilni noči, ko je Siriza zmagala, so po Atenah odmevale besede: Grčija obrača list zgodovine … za seboj pušča varčevanje in pet let poniževanja … A od Tsiprasovih napovedi, da je s Trojko konec in da Grčijo čaka odpis dolgov, je po dobrih dveh mesecih ostalo bore malo.

Med Velikonočnimi prazniki, ko borze samevajo, sta se sestala Madame Lagarde v črni usnjeni jakni in razvpiti finančni minister, odet v Burberry šal za 450 evrov. Varoufakis je po koncu srečanja zagotovil, da bo nova Grška vlada v celoti poravnala vse obveznosti do posojilodajalcev, kar kaže na realnost, s katero se sooča Siriza. Po hodnikih se že nekaj časa šušlja, da Tsipras pred Trojko enostavno ne more ubežati. V četrtek Grke čaka plačilo 450 milijonov evrov Mednarodnemu denarnemu skladu, nato pokojnine in plače javnih uslužbencev, do konca meseca pa zapade še dodatnih 2,4 milijarde evrov. Številke so neizprosne in luknja v grškem proračunu tako velika, da je ne more zakrpati niti Varufakisov šarm niti njegove grožnje. Grška vlada je v prvih dveh mesecih letošnjega leta uspela z davki zbrati kar za milijardo evrov manj od načrtovanega, mnogi Grki pa so svoje obveznosti do države enostavno prenehali poravnavati. Oči so zdaj spet uprte v Atene, kjer predstavniki Evropske komisije, Centralne banke in Mednarodnega denarnega sklada ponovno prečesavajo Tsiprasov reformni program, ki naj bi mu zagotovil rešilnih 7,2 milijard evrov pomoči. Trojka je mogoče mrtva, a njen duh preganja zmagovalce grških volitev.

Posojilodajalci so tokrat neizprosni, ne strinjajo se z ukinitvijo nepremičninskega davka, ki je predstavljal eno od poglavitnih Sirizinih obljub, vztrajajo pri spremembah pokojninske in delovne zakonodaje, obenem pa zahtevajo tudi nadaljevanje privatizacije in redno poplačilo obveznosti. Bolj ko finančni ministri evroobmočja pritiskajo na grško vlado, bolj jasno postaja, da tudi v primeru zelene luči iz Bruslja Tsiprasovim težavam ni videti konca. Julija in avgusta ga namreč čaka še veliko večji zalogaj, poplačilo 7 milijard obveznosti do Evropske centralne banke in volilni zmagi navkljub mu ostaja vse manj manevrskega prostora. Odkar je na oblasti, je borza izgubila petino vrednosti, varčevalci so iz bank potegnili na milijarde evrov. Njegovim obljubam, da bo v pogajanjih z upniki dosegel polovični odpis vrtoglavega, 240 milijard težkega dolga, kot kaže ne verjame nihče več, še Varoufakis ne.

Posted in Po svetu | Tagged | Leave a comment

Ne tako Deviški otoki

Dvosobno stanovanje v Kensingtonu cenijo na poltretji milijon, za štirisobno je potrebno odšteti vrtoglavih sedem milijonov evrov. London je postal mesto bogatašev. V britansko prestolnico se je v zadnjih desetih letih priselilo približno 100.000 milijonarjev in čeprav jih je svojih domovinah večina obogatela na zakonit način, se je med priseljenci znašlo tudi precej takih, ki so se do denarja dokopali na nepošten način. Poleg podjetnikov in poslovnežev z vseh koncev sveta se je v London priselilo tudi veliko utajevalcev davkov, kriminalcev in skorumpiranih politikov. Ti med trgovci z nepremičninami veljajo za dobre kupce, saj najraje posegajo po dražji ponudbi, čeprav je pogosto povsem očitno, da gre pri nakupih za pranje denarja.

Najbolj običajni način vseh, ki bi radi prikrili poreklo svojega denarja, so postali nakupi dragih londonskih nepremičnin prek podjetij, ustanovljenih v davčnih oazah. Katerokoli podjetje, registrirano na primer na Deviških otokih, lahko v Britaniji brez razkritja dejanskega kupca neovirano kupuje nepremičnine ter s tem zlahka zabriše sled za umazanim denarjem. Poznavalcev ne preseneča, da si kar tretjino londonskih nepremičnin, ki so jih v zadnjih letih kupila podjetja, lastijo firme z Deviških otokov. Enota policije za boj proti korupciji je v nedavnem poročilu razkrila, da kar tri četrtine nepremičnin, ki so v lasti kriminalcev, na papirju pripadajo podjetjem iz davčnih oaz. Med sumljivimi lastniki prestižnih hiš in stanovanj v prestolnici so se po informacijah policije znašli tako trgovci z drogo in belim blagom kot preprodajalci orožja in utajevalci davkov ter politiki iz držav sumljivega slovesa. Vsi po vrsti so si v domačih državah nagrabili na milijone dolarjev, nato pa jih prenesli na račune slamnatih podjetij v davčnih oazah in denar nato naložili na cvetočem nepremičninskem trgu britanske prestolnice.

Četrt milijarde, kolikor so po zadnjih ocenah vredni njihovi nepremičninski posli, naj bi bil le majhen del reke umazanega denarja, ki se steka v London. Dejanska številka, tako Organizacija združenih narodov, naj bi bila stokrat večja. Da so te ocene, kljub vrtoglavim zneskom verjetno kar ustrezne, je razkril en od zadnjih odmevnejših primerov, zaplemba razkošne hiše v parku Hampstead. Petnajst milijonov evrov vredna palača je pripadala veljaku s tamkajšnje novobogataške scene, Saadu Gaddafiju. Sin nekdanjega libijskega diktatorja v njej ni samo prebival, pač pa tam vodil tudi omrežje sodelavcev, ki so za Gadafijev klan opravljali različne nečedne posle, med drugim tudi nakupe nepremičnin. Razkošna palača z osmimi spalnicami in zasebno kinodvorano pa seveda ni bila neposredno v mladeničevi lasti, kar je vrnitev libijski vladi precej otežilo. Kupilo jo je neznano podjetje z omejeno odgovornostjo Capitana Seas Ltd., seveda z Deviških otokov.

Posted in Po svetu | Tagged | Leave a comment

Varoufakisove domislice ali za Grke nič več milijard

Poznavalci razmer se čedalje redkeje nasmihajo, kadar grški finančni minister odpre usta. Ko je že kazalo, da so evropski duhovi pomirjeni, Grčija pa rešena, jih je Varoufakis z intervjujem v razvpitem francoskem časopisu Charlie Hebdo ponovno razvnel z besedami: “Če mislite, da si boste s ponižanjem naprednih vlad, kakršna je naša, storili uslugo, se pripravite na najhujše”.

Pri evropskih kreditodajalcih, ti prav v teh dneh odločajo o štirimesečnem posojilu, ki naj bi grški vladi omogočilo svež začetek, Varoufakisove besede niso padle na plodna tla. Še v začetku tedna je namreč kazalo, da se bo nova vlada, predvolilnim obljubam in povolilni retoriki navkljub, vendarle sprijaznila z dejstvom, da je povsem odvisna od članic monetarne unije, ki obubožano državo držijo nad vodo in da bo nova oblast v Atenah vendarle spoštovala dosedanje dogovore. Nič čudnega torej, da je bil Wolfgang Schaeuble, kreator evropske politike varčevanja in Varoufakisev glavni antagonist, v svojem odgovoru ogorčeno prepričljiv in povsem jasen: brez nadaljevanja privatizacije in upoštevanja obljub, nova grška vlada ne bo prišla do obljubljenih milijard. Siriza, ki je ob izvolitvi že napovedovala, da bo zaustavila privatizacijo pristanišča v Pireju in se odpovedala prodaji grških letališč ter večinskega deleža v elektrodistribucijskih podjetjih, nato pa na zadnjih pogovorih s kreditodajalci na nadaljevanje privatizacije vendarle pristala, se je zdaj znašla pred večno dilemo: naj prizna svojo nemoč grškim volilcem ali tistim, ki ji posojajo denar? Odgovor, kako se bo drama razpletla v nadaljevanju, je bolj ali manj znan.

Kdo stavi, da se bodo Grki čez štiri mesece ponovno vrnili po denar? se sprašujejo pri nemškem časniku Die Welt, medtem ko Bild preroško napoveduje: Grki očitno nimajo nikakršnega namena, da bi vrnili izposojeni denar. In čeprav so v Bundestagu danes Grčiji vendarle odobrili štirimesečni premostitveni aranžma, pa rekordno število disidentov iz Merklovega konservativnega tabora, ki so njenemu priporočilu navkljub vendarle glasovali proti, kaže na to, kako naveličani in vedno bolj neizprosni postajajo Nemci do grške zmede. Morda Grexit vendarle ni tako nemogoč, kot se je zdelo pred meseci.

Posted in Po svetu | Tagged , | Leave a comment

Guverner Jazbec in veliki vihar

Guvernerje centralnih bank smo doslej, bolj kot po njihovih obrazih, poznali po podpisih na bankovcih. Zadnje čase pa resni možje v sivih oblekah kar ne izginejo s televizijskih zaslonov. Od Kanade in Velike Britanije, do predstavnikov Feda, vsi se zadnji čas, bolj ko ne, branijo za odločitve v zvezi s spremembami obrestne mere. Vse pogostejšim izjavam Maria Draghija v medijih, pa se je danes na soočenju z novinarji pridružil tudi guverner Banke Slovenije. A kot vse ostalo v Sloveniji, je bila tudi Jazbečeva novinarska konferenca nekaj posebnega.

Nenavadno je, da se guverner centralne banke brani očitkov o prirejanju podatkov, še zlasti, če gre za nekoga, ki pravzaprav odgovarja šefu evropske centralne banke, še bolj čudno pa je, da prvi nadzornik slovenskih bank pred neukimi novinarji brani odločitve, ki jih ni sprejel sam, pač pa mu jih nalagajo bančna pravila o tajnosti podatkov znotraj vseh delujočih bančnih sistemov. Ne gre za to, da se pod kapo bančnega zaupanja skrivajo nečedni posli tajkunov in preprodajalcev orožja in mamil, gre za preprosto načelo, da imajo državljani, ki lahko in celo morajo odpirati transakcijske račune v državi, pravico do zasebnosti in tajnosti svojih vlog vse do trenutka, ko se zaradi karkšnekoli nečednosti ne znajdejo pred sodiščem. Da je bila Jazbečeva tiskovka danes bolj podobna kavarniškemu prepričevanju prepričanih, kot resni konferenci, so pripomogli kar novinarji sami. Od večine zbranih sicer ne moremo pričakovati globljega razumevanja delovanja enotnega bančnega regulatorja, a njihovi preproščini navkljub bi od cvetobera slovenskega novinarstva, ki pokriva finance v državi z množico omejeno delujočih bank vendarle pričakovali vsaj poznavanje omejitev, ki jih ima centralna banka države, članice evropskega monetarnega sistema. Odveč je razlagati, da je moral Jazbec danes, za razliko od kolegov drugih centralnih bank ves čas prisotne poučevati, kakšna pooblastila sploh ima. Še več, novinarjem je celo moral odgovarjati na vprašanja in obenem formulirati odgovore, ki bi jih morali pred obiskom tiskovke prepisati s strani Evropske centralne banke.

Če se vse skupaj ne bi vrtelo okrog striženja podrejencev, ki vlagatelje doleti v primeru negativnega kapitala banke, bi bilo vse skupaj komično, tako pa ni. Ti ljudje, ki so svoje težko prigarane prihranke pošteno vložili v banke in so zanje prejemali bolj ali manj mastne dividende, so zdaj, ko morajo prevzeti tveganje za svoje odločitve, očitno tako ogorčeni, da jim nihče ne more dopovedati, da vložki brez tveganja ne obstajajo in da so lahko v pogojih, ko so banke na kolenih in jih je potrebno reševati z denarjem vseh davkoplačevalcev, tudi ob svoj denar. Od kod torej ponovno zamisel, ki se je pojavila že ob padcu švicarskega franka, da naj bi se dobički iz naložb stekali na zasebne račune, izgube pa bi morali poravnati vsi državljani, in od kod novinarski gnev, ki ga je bil danes deležen Jazbec, da, prav tisti, ki je pred letom dni pod taktirko Evropske centralne banke reševal potapljajoče se slovenske banke.

Karkoli si že, ob medijski ujmi današnjega popoldneva, ki so jo mnogi slovenski mediji pripravljali že nekaj tednov, mislimo, zbrani družbi v centralni banki bi danes vsekakor prav prišla učna ura iz odgovornosti za lastne odločitve. Na obeh straneh govornice.

Posted in Doma | Tagged , | 4 Comments

Sod smodnika na vrhu ledene gore

Ko Švicarsko narodno banko v enem dnevu olajšajo za 60 milijard frankov, je preplah upravičen. Največja sprememba vrednosti ene od najuglednejših valut v zgodovini je investitorje prejšnji teden stala približno 400 milijard dolarjev in nagnala strah v kosti še tako prekaljenim mačkom, ki stavijo na medvalutnih trgih. A ko k volatilnosti menjalniških tečajev dodamo še padajoče cene surove nafte, ki k tlom vlečejo druge surovine in zgodovinsko nizke donose na državne vrednostne papirje, si pred očitnimi znaki ponovne recesije svetovnih razsežnosti ne moremo več zatiskati oči.

Medtem ko Kitajsko gospodarstvo zadnje mesece stopica na mestu, znaki ohlajevanja pa se kažejo tudi v Italiji, Franciji in celo Avstriji, se je vse bolj težko znebiti občutku vračanja na mesto, kjer smo se znašli pred petimi leti. Poplava poceni denarja, s katerim vlade zalagajo propadle naložbe, ki nikoli ne bodo prinašale dobička, blodnje o ponovnem zagonu gospodarstev z infrastrukturnimi projekti, ki ne služijo drugemu, kot polnjenju izbranih žepov ter nepremičninski baloni, ki se lahko vsak trenutek razblinijo v nebo. Obresti na Nemške desetletne obveznice še nikoli niso bile tako nizke, petletne, skupaj s Finskimi in Švicarskimi sploh ne prinašajo dobička, medtem ko so italijanske na zmerni ravni, kljub temu da se je javni dolg naše sosede v zadnjih petih letih s 104 odstotkov BDP napihnil na povsem nevzdržnih 133 odstotkov.

Edina svetla točka tako ostaja ameriško gospodarstvo, kjer delnice podjetij ne padajo, zaposlenost narašča, investitorji, veliki in mali pa kažejo neverjetne znake optimizma. Rast bruto nacionalnega dohodka se je tako okrepila, da se Ameriška centralna banka Fed, prvič po letu 2006, pripravlja na zvišanje dolarske obrestne mere. Nič čudnega torej, da v Frankfurtu bijejo plat zvona in mrzlično čakajo zadnje gospodarske rezultate članic, ki so vse bolj ujete v stagflacijsko spiralo nižanja povpraševanja in višanja brezposelnosti. Zmaga levičarjev na grških volitvah bi bila lahko tista iskra, ki bo zanetila sod smodnika na vrhu ledene gore.

Posted in Po svetu | Tagged , | Leave a comment

Putinova hiša iz kart

Z vsakim centom pocenitve črnega zlata Putinova Rusija bolj spominja na razmajano hišico iz kart. Ko so prejšnji teden cene nafte dosegle najnižjo raven v zadnjih petih letih, oljnemu kartelu se o omejitvi črpanja očitno ne uspe dogovoriti, je postalo jasno, da dno še zdaleč ni doseženo, napovedi o ceni štiridesetih dolarjev, ki so se pred letom zdela podobne blodnjam ljubiteljev velikih avtomobilov, pa vse bolj realne.

Že pri šestdesetih dolarjih, ki predstavljajo zgolj polovico zneska, kolikor ga za uravnoteženje financ potrebuje Ruska federacija, so se v Moskvi začeli spraševati, kako dolgo še lahko zdržijo, obeti pa so z vsakim dnem slabši. Ob nadaljnjih pocenitvah na svetovih borzah Kremelj namreč vse bolj tvega, da bo ob zaloge, nakopičene v dobrih časih visokih cen nafte. Centralna banka na primer, je lansko leto začela s 510 milijardami dolarjev presežkov, po zadnjih neuspelih poskusih reševanja rublja, ki je izgubil že več kot pol svoje vrednosti, pa jih je v trezorjih ostalo manj kot 400. Še slabše se godi lanskemu, 246 milijard težkemu državnemu proračunu, v katerem je zaradi manjših prilivov petrodolarjev v zadnjih mesecih zazijala velikanska luknja. Putin pa se bo s proračunom kmalu znašel še pred veliko večjo preizkušnjo, kot je bilo ohranjanje vrednosti domače valute. Če utegne njegova administracija vendarle zvoziti letošnje leto, bo v prihodnje bržkone prisiljen poseči po globokih rezih v proračun, to pa se mu lahko v pogojih hitrega naraščanja cen in splošnega pomanjkanja kmalu maščuje. Več kot tretjina ruskega proračuna gre namreč za pokojnine in socialo, drugo tretjino predstavljajo vojaški izdatki, manevrskega prostora v tretji pa je vse manj. 90 milijard rezervnega sklada, na katerega je doslej računal, ko je ljudstvo prepričeval, da ima Rusija zalog še dovolj, bo v letošnjem letu skopnelo in če se s ceno nafte ne zgodi kaj zelo nepredvidljivega, država v dobrem letu dni ne bo več zmogla poravnavati svojih obveznosti.

V Moskvi se zdaj tolažijo, da je decembra 2008, na začetku svetovne gospodarske krize, cena nafte prav tako padla, dosegla je celo 36 dolarjev za sodček, pa je Rusija vendarle preživela. A Putin je v zadnjih sedmih letih zapravil večino nekdanjega kapitala, tudi moralnega, iz države pa je zbežalo na stotine milijard dolarjev. Ali se mu bo tudi tokrat brez praske uspelo izvleči iz krize, bo kmalu pokazal čas.

 

Posted in Po svetu | Tagged | Leave a comment

Kremeljske banke gredo na boben

Tistim, ki so napovedovali, da se bo Kremelj v luči gospodarskih težav zatekel k rožljanju z orožjem, ni bilo treba dolgo čakati. V petek je Putin na hitro podpisal novo obrambno doktrino, ki NATO obravnava kot glavno grožnjo Ruski varnosti, ob tem pa si pridružuje pravico do uporabe jedrske sile, “kot odgovor na napad, ki bi ogrozil njen obstoj”.

A v tednu, ko so ruski generali hlastno pripravljali novo obrambno doktrino, so največjo državo na svetu načeli dolgovi. V ponedeljek je Ruska centralna banka iz svojih trezorjev sprostila za pol milijarde dolarjev, s katerimi je začasno rešila paniko na medbančnem trgu. A znesek, ki je komajda zadoščal za ohranitev Moskovske banke, pete največje v državi, ni nič v primerjavi s stotimi milijardami, kolikor so jih v tednu pred tem Rusi porabili za ohranitev rublja. Denarnih težav pa kar noče in noče biti konec. Medtem ko centralna banka zdaj skrbno bdi nad preostalimi štiristo milijardami, so se ruski bančniki že znašli pred novo preizkušnjo. Velika podjetja so, skupaj z bankami do vratu zadolžena, vrtoglavih 600 milijard, koliko naj bi znašal njihov dolg, pa že presega depozite, ki jih je Putin v državnih trezorjih nakopičil v času debelih krav. Da je stiska še večja, bo prvih sto milijard Rusija morala vrniti že v prihodnjem letu, to bo za državo, iz katere kapital trumoma beži, obenem pa se sooča s sankcijami in nizkimi cenami izvoznih surovin, bržkone prevelik zalogaj.

Tik pred Božičem je Standard&Poor’s bonitetni oceni Rusije spremenil obete v negativne in če se napovedi uresničijo, bodo njene obveznice pristale med smetjem, za Kazakhstanom in Azarbejdžanom, v družbi z bankrotirano Isladijo.

 

 

Posted in Po svetu | Tagged | Leave a comment

Putinova smola

Ko je Donald Tusk prejšnji teden na srečanju Evropske unije poudaril: “Naša strateška težava je Rusija, ne Ukrajina”, se je pokazalo, kako pomembno je v stikih z Moskvo poznavanje razmer. Nekdanji poljski premier, ki je svojo politično kariero začel v časih, ko je Varšava še sledila navodilom Kremlja, je brez dvoma dobra izbira za današnji čas. V tandemu z Merklovo, ki zaradi svojih vzhodnonemških korenin ne obvlada dobro zgolj ruskega jezika, temveč  tudi tamkajšnji način razmišljanja, bosta Putinu v prihodnjih mesecih povzročila še veliko sivih las.

Moskva medtem mrzlično rešuje, kar se rešiti da. Centralna banka je domala podvojila obrestno mero in zdaj premleva načrte, kako zajeziti tok kapitala iz države, ki ga je v Rusiji iz dneva v dan manj. Potem, ko je obseg ruskih borz že nekaj časa zaostajal za Applom in Microsoftom, je konec tedna celotna kapitalizacija trga padla še pod vrednost Googla, ki mu letos niti ne kaže prav dobro. Vse več je celo ugibanj, koliko časa lahko Rusi sploh prenašajo prepolovljeno ceno nafte in, ali lahko največja država na svetu konča v bankrotu.

Medtem ko evropski voditelji nenehno poudarjajo, da si takega razpleta ruske krize ne želi nihče, pa ostaja dejstvo, da morebitni zlom Putinove Rusije na svetovnem gospodarskem parketu ne bi povzročil velikih pretresov, saj imajo Moskovske težave zelo omejen vpliv. Celotno rusko gospodarstvo predstavlja zgolj 2,7 odstotka svetovnega, izvoz pa doseže borih 1,7 odstotka. Bolj pomemben, a vendarle obvladljiv je vpliv na staro celino, evropski izvoz v Rusijo namreč predstavlja deset odstotkov izvoza unije.

Ko je na triurni tiskovni konferenci Putin zadnjič kljubovalno zagotavljal, da je za ruske gospodarske težave kot tudi za Ukrajinsko krizo, odgovoren izključno Zahod in novinarje prepričeval, da bo krize čez dve leti konec, je njegovim besedam verjel le malokdo. Medtem v Londonu beležijo vse večjo prodajo luksuznih bivališč, denarna reka iz Rusije pa ne presahne. Putinu zdaj ne preostane drugega, kot da čaka na naraščanje cene energentov in upa, da se ga ljudstvo medtem ne naveliča.

 

 

Posted in Po svetu | Tagged | Leave a comment

Zadrege iz Moskve

Ruski uporniki so čez zimo odložili orožje, a premirje na vzhodu Ukrajine Putinu ne omogoča mirnega spanca. Ne samo visoke temperature na zahodu celine, ki grožnje z zapiranjem plinskih ventilov tokrat postavljajo v drugačno luč, tudi padajoče cene energentov mu ne gredo na roke in nič čudnega ni, da se je Moskva zatekla k preverjeni sovjetski taktiki, nadlegovanju sosednjih držav s preleti vojaških letal in podmorniškimi skrivalnicami. A svet se je od konca hladne vojne vendarle spremenil in ruski voditelj se očitno ne zaveda, da je država danes silna le toliko, kolikor šteje v globalnem gospodarskem redu. Tu pa Rusom ne gre nič kaj dobro od rok.

Ruska 1,4 trilijone dolarjev težka ekonomija, spomnimo, več kot trilijon so Američani v zadnjih letih zapravili zgolj za spodbujanje gospodarstva, je na svetovnem parketu iz dneva v dan vredna manj. Putinov naftni imperij recimo, ki ga uteleša podržavljeni gigant Rosneft, ima ob padajočih cenah nafte že težave z odplačevanjem 60 milijardnega dolga, vrednost podjetja pa se je v zadnjih mesecih zmanjšala za neverjetnih 40%. Nič boljše se ne godi drugim ruskim gigantom, ki so stavili na izvoz surovin, zdaj, v obdobju stagnacije svetovne ekonomije pa plačujejo visok davek dolarskih posojil. Če je verjeti napovedim, bo Rusija v prihodnjem letu namesto napovedane 1,2% rasti zabeležila 0,8% padec nacionalnega dohodka, največ na račun manjše vrednosti prvega izvoznega artikla, nafte. A v povprečju za tretjino nižje cene energentov niso edina preglavica Ruske ekonomije. Še bolj usoden postaja v zadnjem času beg kapitala, ki bo samo letos dosegel vrtoglavih 125 milijard dolarjev.

V domačo valuto, rubelj je v zadnjih treh mesecih izgubil za več kot četrtino svoje vrednosti, ruski veljaki očitno ne verjamejo več, kmalu pa bodo njeno slabost začutili tudi državljani, ki so doslej v sporu z zahodom Putina brezpogojno podpirali. Letošnja inflacija se namreč nevarno bliža desetim odstotkom, najbolj pa so na udaru cene hrane, ki je Rusija nikoli ni imela na pretek. Nič čudnega torej, da zdaj, poleg orožja, Putin sega tudi po drugih neobičajnih sredstvih za obuditev gospodarstva. “Popolna amnestija” je zagotavljal v svojem nagovoru ljudstvu pred dobrim tednom dni, “poudarjam, popolna amnestija…” za utajevalce davka, kriminalce in druge, ki so svoj denar pripravljeni vrniti v domovino. “Če bo kdo legaliziral svoja podjetja in premoženje v Rusiji, bo prejel pravno zavezujočo obljubo, da ga ne bodo preganjale različne agencije, vključno z organi pregona.” Nič čudnega torej, da zahodne voditelje Putin vedno bolj spravlja v zadrego.

 

Posted in Po svetu | Tagged | 1 Comment