Na poti v Potemkinovo vas

Marxova domislica, da se zgodovina ponavlja, prvič kot tragedija in drugič kot farsa, že dolgo ni več v modi. A prav tako, kot so sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja padajoče cene nafte privedle do razpada Sovjetske zveze, lahko zdaj poceni nafta opravi tudi s Putinovo Rusijo. Cene črnega zlata, ki so se zadnja štiri leta gibale okrog 115 dolarjev, so ta teden pristale na zgodovinsko nizki ravni, pri pičlih 28 dolarjih za sodček.

Putin, ki je javnosti še ob koncu preteklega leta zatrjeval, da je rusko gospodarstvo doseglo dno in da bo že letos izplavalo iz rdečih številk, se je zavil v molk, namesto državne propagande so zadnje tedne bolj zgovorne številke. Vse bolj očitno namreč postaja, da Kremlju v obdobju debelih krav ni uspelo prestrukturirati in tehnološko posodobiti gospodarstva, ki še vedno caplja za razvitimi in se zanaša na izvoz nafte. Lani je bila ta zaslužna za vrtoglavih 60 odstotkov izvoza, v primerjavi s kanadskimi 27 odstotki ali ameriškimi 15 odstotki pa je lahko to, ob trenutnih razmerah na svetovnem trgu, za Rusijo usodno. Da so Moskvo nove razmere presenetile, dokazuje tudi letošnji državni proračun, ki temelji na popolnoma nerealni napovedi o 50 dolarjih za sodček. Nič čudnega torej ni, da je rubelj, slab mesec po objavi konca krize strmoglavil in se skupaj z argenitnskim pesom okronal za najbolj strmo padajočo valuto na svetu. Že v prvih tednih letošnjega leta je, v primerjavi z dolarjem, izgubil 12 odstotkov svoje vrednosti.

A nafta še zdaleč ni edina ruska skrb. Odkar so paravojaški oddelki zasedli vzhod Ukrajine in si je Rusija prislužila sankcije zahoda, se kljubovanje Kremlja le še stopnjuje, račun za zasedbo Krimskega polotoka pa je iz dneva v dan višji. Plačam in pokojninam, ki so se lani v povprečju zmanjšale za desetino, se po napovedih tudi letos obeta padec, cene hrane vrtoglavo naraščajo že leto dni, več kot 20 milijonov Rusov ali skoraj 15 odstotkov prebivalstva pa uradno živi pod pragom revščine. A Putinovim težavam tudi s tem še ni konec. Po izjalovljenem poskusu, da bi z Asadovim režimom igral pomembnejšo vlogo v Sirski krizi, je zdaj na dan prišlo še obremenjujoče poročilo v zvezi z jedrskim umorom Aleksandra Litvinenka v Londonu in novi dokazi o koruptivnosti Ruskega voditelja, ki je svojim prijateljem in zaveznikom, na račun kritikov, v preteklih letih zagotovil dobičkonosne posle.

Čeprav Putinu strogo nadzorovani ruski mediji in groba odstranitev političnih nasprotnikov za zdaj še zagotavljajo podporo v javnosti, pa njegova dejanska moč postaja vse bolj vprašljiva, milijoni običajnih Rusov se vse bolj odločajo med hladilnikom in televizijskim sprejemnikom, po tihem pa se vse pogosteje sprašujejo, ali oblast države ne vodi naravnost v Potemkinovo vas, tja, kjer počivajo Sovjeti.

Posted in Po svetu | Tagged , | 4 Comments

Novoletni borzni polom

Že pred Novim letom, ko je strmoglavila Applova delnica, so se nad svetovnimi finančnimi trgi začeli zbirati temni oblaki. V nekaj dneh je iz kultnega tehnološkega podjetja izpuhtelo vrtoglavih 160 milijard dolarjev. A Applov borzni debakel je bil, kot vse kaže, zgolj nedolžna uvertura v potapljajoče se novo leto.

Delnice s Šanghajske borze so v prvih urah po praznovanju poslale svarilo investitorjem po svetu in kdove kako bi se vse skupaj končalo, če na Kitajskem ne bi prekinili trgovanja. V prvem dnevu so bili vlagatelji ob sedem odstotkov, a to je bil šele začetek. Ko so v petek ameriške borze zaprle svoja vrata, so praznih rok ostali celo največji vlagatelji. Štiristo najbogatejših ljudi na svetu je prvi teden letošnjega leta zaključilo s 194 milijardami dolarjev minusa. Najbogatejši zemljan, Bill Gates, je izgubil kar 4,5 milijard, drugi s seznama, Španec Amancio Ortega pa je bil ob 3,4 milijarde dolarjev. A privoščljivost, češ za superbogataše je to zgolj kaplja v morje, ni na mestu, saj se takšni padci nikoli ne ustavijo na borznem parketu, pač pa končajo med ljudmi na ulici, ki vedno zadnji prestrežejo udarce. Razlog je kot na dlani.

Skoraj tri desetletja je bila Kitajska z dvomestno gospodarsko rastjo in nenehnim naraščanjem izvoza nesporni motor svetovnega gospodarstva. Poceni izdelki z nalepkami Made in Peoples Republic of China, pa so imeli drobne napake v obliki cenene delovne sile in brezbrižnosti do okolja. A še tako številčno in marljivo prebivalstvo sta zdaj dohiteli starost ter nepremišljene politične odločitve. Politika enega otroka, omejevanje demokratičnih pravic in vzdrževanje enopartijskega sistema zdaj vračajo udarec. Napovedi komunistične partije, da bo v času, ko se mednarodna trgovina krči, njeni najobetavnejši trgi pa se spopadajo z recesijo, uveljavila nov gospodarski model, temelječ na inovacijah, domači potrošnji in prehodu od cenenih na zahtevnejše izdelke in storitve, se slišijo kot slaba šala. Kitajska industrijska proizvodnja se ne more pobrati že deseti mesec zapored, svetovna mednarodna menjava pa je danes zgolj bleda senca tiste pred svetovno finančno krizo.

Ob kitajskih težavah, recesiji v nekoč obetavnih BRIC ekonomijah in zaostrovanju konfliktov na Arabskem polotoku ostaja edina svetla točka v začetku leta zgolj nizka cena nafte in privoščljivost, da tokratno veselico plačujejo tudi bogati.

Posted in Po svetu | Tagged | Leave a comment

Nafta meša štrene

Tri desetletja so minila, odkar je največji trgovec z nafto po tihem priznal, da lahko zaloge črnega zlata kmalu poidejo. Zamisel je bila voda na mlin okoljskim aktivistom, ki so se z njo lotili podnebnih sprememb in še desetletja strašili svet pred energetsko krizo kataklizmičnih razsežnosti. Med tem pa so leta tekla in posel s črnim zlatom je cvetel kot še nikoli. Cena za sodček je v najboljših naftarskih časih zrasla krepko čez 150 dolarjev in tako proizvajalcem kot tudi trgovcem, prinašala mastne zaslužke.

Ko je bil prejšnji četrtek sodček na New Yorški borzi vreden manj kot 40 dolarjev in so napovedi o skorajšnji naftni suši dokončno odšle v pozabo, so si tisti, ki so skušali v zadnjem trenutku zaslužiti, ponovno opekli prste. Razmere na svetovnem trgu so danes povsem drugačne in na nedavnem energetskem vrhu v Londonu je bilo slišati celo, da se cena nikoli več ne bo povzpela nad 100 dolarjev. Napoved, ki bi bila nekoč deležna porogljivega smeha, je zdaj vse bolj verjetna. Kot strela z jasnega se je najprej pojavil ameriški naftni preporod s tehnologijo hidravličnega lomljenja kamnin, nato pa še nafta iz podmorskih nahajališč ob Afriških in Brazilskih obalah, ki so s seboj prinesle zagotovilo, da tekočih fosilnih goriv še dolgo ne bo zmanjkalo. S tem pa je porušeno tudi krhko ravnotežje izvoznic nafte, združenih v kartelu OPEC in nekdaj vsemogočne proizvajalke se čedalje bolj soočajo s težavami.

Medtem ko si potrošniki nafte manemo roke, gre izvoznicam, kot sta na primer Venezuela ali Irak, krepko za nohte. Celo Savdska Arabija, ki še vedno sedi na največjih naftnih zalogah in jih lahko tudi najceneje načrpa, čuti pomanjkanje, a najkrajšo bo vendarle potegnila Rusija. Njeno gospodarstvo, ki je sicer v precej manjši meri odvisno od energentov, se že več kot leto dni otepa z recesijo. Lanskoletne sankcije zahoda zaradi Ukrajinske krize k izboljšanju razmer seveda niso pripomogle in po letošnjem skoraj 4 odstotnem padcu gospodarske aktivnosti ji Mednarodni denani sklad tudi za prihodnje leto napoveduje ohlajanje. V Moskvi priznavajo, da utegnejo padajoče cene nafte tudi v prihodnje ogrožati državno porabo, kar v zaostrenih mednarodnih razmerah in ob potrebi po močni vojski pomeni le še varčevanje na plečih ruskih državljanov.

Ob padajoči ceni nafte in svetovni ekonomski krizi je zato tudi Putinova prihodnost veliko bolj vprašljiva. Nov veter je začel poganjati druga jadra in svet se spreminja, kot že dolgo ne.

Posted in Po svetu | Tagged | 1 Comment

Tango z zategnjenim pasom

Iz varnega zavetja teroristične grožnje preži nočna mora svetovnih voditeljev. Kljub temu, da so v zadnjih šestih letih narodne banke gospodarstvom po svetu podarile za nepredstavljivih 12.000 milijard dolarjev svežega denarja in se obrestne mere držijo komajda nad ničlo, se svetovni ekonomski red ponovno seseda.

Očitno tudi poplava poceni denarja zdaj ne pomaga več, saj zgolj spodbuja k večjemu zadolževanju in brezbrižnemu prelaganju sedanjih težav na naslednje generacije. Zadolžitvena spirala je več kot zgovorna: od kriznega leta 2008 se zadolženost nenehno povečuje in to še celo veliko hitreje od domnevne gospodarske rasti. Še bolj skrb zbujajoče pa je, da so se dolgovi v zadnjih letih najbolj povečali prav v državah s tako imenovanimi hitro rastočimi ekonomijami, ki so računale na neobrzdano potrošnjo in obenem upale, da bodo hitro dohitele razviti zahod, zdaj pa so se znašle v zanki lastnega neuspeha.

Najslabše trenutno gre surovinarjem in tistim, ki so stavili na poceni delovno silo. Tono bakra na primer, ki kaže razmere v elektronski industriji, je bilo septembra mogoče dobiti za pol manj, kot leta 2011. Še slabše se godi nafti, sredi preteklega leta je sodček veljal 110 dolarjev, zdaj pa je zanj mogoče iztržiti le še pičlih 50. Nič čudnega torej, da se Rusija in Brazilija otepata recesije in celo Kitajska, desetletja motor svetovne trgovine, se sooča s posledicami gospodarskega ohlajanja. A težave razvijajočih se ekonomij v globaliziranem svetu že dolgo niso omejene z državnimi mejami. Japonska denimo, ki se je po kriznem padcu opirala na obsežen program monetarne ekspanzije ali po domače tiskanja denarja, je v tretjem četrtletju zdrsnila v recesijo, že peto po Lehman Brothers polomiji. Še celo Amerška centralna banka FED, ki je letos obetavno napovedovala opustitev kvantitativnega sproščanja, ali po domače spet tiskanja zelencev, očitno ostaja njegov ujetnik. Nič bolje ni v Evropi, kljub temu, da so zadnje gospodarske napovedi, v Nemčiji denimo, vsaj za kanec bolj optimistične, ekonomisti priznavajo, da se je prvo gospodarstvo evroobmočja zaenkrat izognilo recesiji zgolj zato, ker so nakupi v zvezi z begunsko krizo nadomestili izpad izvoza na tretje trge, zlasti na Kitajsko.

A smrtonosni tango povečevanja dolgov, gospodarskega pešanja in krčenja mednarodne trgovine se bo, po napovedih pozanalcev nadaljeval tudi v prihodnje leto. In pretakanju denarja iz države v državo, iz banke v banko in iz sektorja v sektor ni videti konca, kot v tej igri ni ne zmagovalcev in ne poražencev. Po vsej verjetnosti bomo tudi v prihodnje zategovali pasove.

Posted in Po svetu | Tagged , | Leave a comment

Keltski tiger je pregnal mačka

Vrste pred uradi za zaposlovanje so se daljšale, gradbene jame je zalivala voda in medtem ko so celotne soseske opustele, so bila letališča polna mladih ljudi, ki so se odločili, da srečo poiščejo na tujem. Dokončni propad irskega čudeža pa so napovedali konji, ki so se naenkrat pojavili na predmestnih livadah. Žlahtna žrebeta in rasne kobile so tavale naokrog in nikomur ni bilo več mar za statusne simbole, ki so jih njihovi propadli gospodarji zapustili, ker jih enostavno niso mogli nahraniti.

Po letih bliskovite rasti, ki so jo spodbujale skorumpirane banke in neobrzdano gradbeništvo, v BDP je predstavljalo kar četrtino, je izbruh finančne krize s pokom nepremičninskega balona Keltskega tigra skoraj pokončal. Še dve leti se je vlada otepala bankrota, nato pa priznala poraz in se zatekla po pomoč v Bruselj. Če je bil padec države, ki se je pred leti v nekem trenutku pohvalila, da na prebivalca ustvari več, kot nekoč vladajoče kraljestvo, nato pa nemočno opazovala propad bančnega sistema, je spektakularno zdaj tudi okrevanje zelenega otoka.

V le osemnajstih mesecih, odkar so Irci sprejel 67 milijard, skupaj s trdimi varčevalnimi pogoji, je Keltski tiger spet na nogah. Za lansko leto so statistiki naračunali 5,2% rast, kar pomeni, da je BDP že presegel predkrizno raven, zaupanje v zeleni otok pa se še naprej krepi. Medtem ko je Irska že drugo leto najhitrejše rastoče evropsko gospodarstvo, se lahko pohvali tudi s povrnjenim zaupanjem tujih investitorjev. Devet od desetih vodilnih podjetij s področja programiranja in devet od desetih svetovnih farmacevtskih velikanov ima zdaj sedež na otoku. Mnogi to pripisujejo povrnjenemu ugledu, drugi angleško govoreči delovni sili, tretji spet Irski trmoglavosti, vsi pa priznavajo, da imajo pri tem prste vmes tudi tisti, ki so, ali pa njihovi predniki, otok zapustili.

Po svetu naj bi živelo približno 70 milijonov Ircev ali njihovih potomcev, ki, kadarkoli beseda nanese na zeleni otok, stopijo skupaj, ne glede na to, od kod so prišli in kaj so v novih domovinah postali. Moč Irske diaspore so v letih krize dodobra spoznali tudi doma in nastala je posebna organizacija, mimogrede, je v zasebni lasti in daleč od dosega političnih rok, ki je z 52.000 sodelavci, raztresenimi po vsem svetu, nenehno na lovu za poslovnimi priložnostmi. In naložbenikov, ki so pripravljeni poskusiti na Irskem, je zdaj spet več. Zaradi neobrzdanega veseljačenja se je Keltski tiger pred petimi leti zbudil s strašnim mačkom, zdaj, po strogi dieti pa se zdi, da je spet pripravljen na skok.

 

 

Posted in Po svetu | Tagged , | Leave a comment

September je čas za krizo

Ko so se v ponedeljek odprle kitajske borze in doživele brodolom, je direktor Appla, največjega podjetja na svetu, storil nekaj povsem nepričakovanega. Voditelju televizijskega programa Nori denar, ki med ameriškimi vlagatelji uživa precejšen ugled, je poslal elektronsko sporočilo, s katerim je skušal pomiriti duhove. “Zatrdim lahko, da na Kitajskem beležimo močno rast prodaje v juliju in avgustu”, so besede Tima Cooka odmevale po Twitterju, medtem pa je vrednost Applove delnice na Wall Streetu začela padati.

Črni Ponedeljek se ni zgodil le Kitajcem, čeprav imajo težave drugega največjega gospodarstva na svetu dejansko veliko bolj omejen domet. Ameriški izvoz na Kitajsko v BDP prvega gospodarstva zaleže zgolj za eno odstotno točko. Ne glede na številke, ali pa prav zaradi njih, so delnice na Wall Streetu prav tako občutile kitajski brodolom, a tokrat so bila v ospredju tehnološka podjetja. Google je denimo izgubil 4 odstotke, Facebook je bil v nekem trenutku ob vrtoglavih 13 in če najnaprednejši najbolj odražajo gospodarsko stanje, je globalna slika vse prej kot rožnata. Zneski, Uber denimo, katerega borzna vrednost se trenutno vrti okrog 51 milijard ali AirBnB s 25 milijardami in celo Snapchat s 16 milijardami sami po sebi, čeprav gre za vrtoglave vsote, niso problematični, vlagatelji imajo namreč v njihove poslovne modele še dovolj zaupanja, pa vendar so podjetja iz tehnološke panoge v ponedeljek doživela padec, kot ga nismo videli že leta.

Sveža novica o milijardi Facebookovih dnevnih uporabnikov ali napoved predstavitve novih Applovih izdelkov v septembru so, skupaj z razvpitim sporočilom Tima Cooka, zdaj le obliži na rano vrhunskih podjetij, ki bodo, hote ali nehote, delila usodo svetovnega gospodarstva. To je zadnja leta, namesto na izdelkih in storitvah, ki so bile dejansko prodane, svojo rast temeljilo na praznih obetih prihodnjega razvoja, seveda ob izdatni pomoči poceni denarja, s katerim so trge po svetu zalagale državne banke. V zadnjem tednu in pol je borzni indeks S&P 500 izgubil neverjetna 2 bilijona tržne kapitalizacije, enkrat več, kot so Američani vložili v svoje gospodarstvo po zlomu Lehman Brothers. V zgolj dveh trgovalnih dneh tega tedna je s parketa izpuhtelo 900 milijard in čeprav se mnogi zdaj tolažijo, da je bila večina izgub z začetka tedna do včeraj že pokrita, se bo vožnja vlakca smrti v prihodnjih tednih nadaljevala, po poti navzdol. September je očitno čas za krizo.

Posted in Po svetu | Tagged , | Leave a comment

Kapitalizem po komunistično?

Angleški pregovor pravi, da naj se tisti, ki ne prenese vročine, raje izogiba kuhinji. Podobno bi lahko trdili za novopečene državne kapitaliste in borzo. Potem ko so se lani sesedli finančni trgi Putinove Rusije, se zdaj nekaj podobnega dogaja tudi Kitajcem. Med marcem in junijem so tamkajšnje oblasti, v obupnih poskusih, da bi stabilizirale finančne trge drugega gospodarstva na svetu izdale za 48 milijard dolarjev obveznic, a kljub vrtoglavi finančni injekciji niso uspele umiriti razmer in zaustaviti kapitala, ki trumoma zapušča ranjenega velikana. Samo v drugem četrtletju tega leta je državo zapustilo za 224 milijard dolarjev. Rusija denimo, je za to potrebovala več let.

Znaki, da gre s kitajskim državnim kapitalizmom navzdol, se kažejo že mesece, v zadnjih tednih pa razmere dobivajo dramatične razsežnosti. Cene delnic na kitajskih borzah so padle za neverjetnih 40%, samo v ponedeljek denimo, so vsi vodilni indeksi izgubili osem odstotkov, kar je največ od sesutja globalnih trgov izpred sedmih let. Nepredvidljivi dogodki si sledijo z vrtoglavo naglico. Shanghajska borza je pred dvema tednoma komaj preživela kaos, ki ga je povzročila ponudba neznanega investitorja za prodajo petih ton zlata, ko so se odprle tudi druge borze, je svetovno ceno pretresla do obisti. Zgodovinski padec cene zlata, ki je investitorjem v plemenite kovine povzročil več milijardno škodo, pa je bil očitno zgolj odziv na objavo Kitajske centralne banke, ki je, prvič po šestih letih razkrila podatke o svojih rezervah. Presenečenju ni bilo konca. Centralna banka, ki si že mesece krčevito prizadeva stabilizirati domačo valuto, ima v svojih trezorjih pol manj zlata, kot so pričakovali optimisti, izkazalo se je, da so Ameriške zaloge kar šestkrat večje o kitajskih, prekašajo pa jih ne samo Nemci, marveč tudi Italijani in Francozi.

Ko se je Putinova Rusija lani zapletla v Ukrajinski konflikt in si nakopala finančne sankcije, je rubelj izgubil več kot tretjino svoje vrednosti, iz države pa je pobegnilo na stotine milijonov, ki so poiskali zatočišče v varnejših državah razvitega kapitalizma. Zdaj se to, kot kaže, dogaja tudi Kitajcem. Medtem, ko so si ta teden njihovi državni brokerji na vse kriplje prizadevali, da bi preprečili sesutje borz, so ostali finančni trgi ostali v zelenem. A s preprostim zamahom roke vendarle ni mogoče odpraviti težav, ki jih imajo kitajske oblasti s svojim državno vodenim kapitalizmom. Če Putinova Rusija na svetovnem gospodarskem zemljevidu, še zlasti ob zgodovinsko nizkih cenah energentov, ne zaleže kaj dosti, imajo Kitajci veliko večjo moč, tako veliko, da utegnejo, če jih zajame kriza Ruskih razsežnosti, zatresti ves svet.

Posted in Po svetu | Tagged | 1 Comment

Grške penzije ali račun brez krčmarja

Dober poznavalec razmer je zmedo v Bruslju ta vikend pospremil z besedami, češ Grčija je kot pokojninski sklad – povsem je nevzdržna. In ko sta v petek zvečer francoski predsednik in nemška kanclerka skušala grškega premierja še zadnjič prepričati v sprejem ponujenega paketa pomoči obubožani državi, je Merklova Tsiprasu položila na srce: “Predlog je več kot velikodušen. “

Kanclerka se je motila. Med pokojninskimi sistemi, ki veljajo v članicah unije, je grški najbolj širokogruden, a tudi najmanj vzdržen. Balkanska članica porabi za njegovo vzdrževanje trikrat več kot denimo Nemčija in čeprav so se grške pokojnine v zadnjih štirih letih znižale za četrtino, upokojenci v poprečju še zmeraj prejemajo po 833 evrov mesečno. V primerjavi s 1.350 evri, kolikor so v povprečju prejeli ob izbruhu krize, se zdi, da so grški penzionisti svoje naredili, a kaj, ko je javna blagajna po štirih letih rezov in reform še zmeraj prazna, kandidatov za penzije pa zmeraj več. Ne samo, da se Grki še zmeraj upokojujejo mladi, mnogi uslužbenci v javnem sektorju gredo denimo v pokoj že pri rosnih petdesetih, država je socialne težave, ki so nastale s presežnimi delavci, v zadnjih letih preprosto reševala tako, da jim je omogočila zgodnje upokojevanje. Zdaj, ko je četrtina za delo zmožnega prebivalstva brezposelna, upokojencev pa iz leta v leto več, je vse večja tudi praznina v blagajni.

Ko je Siriza med predvolilno tekmo volilcem zagotavljala, da, če pride na oblast, ne bo zgolj branila pokojnin, pač pa jim bo dodala še božičnico, je bila to seveda predvolilna demagogija, račun brez krčmarja. Kar 80 % grškega proračuna, ki je povsem odvisen od izposojenega denarja, gre namreč za plače ter pokojnine, ob trenutni velikodušnosti države pa je težko pričakovati, da bi Tsipras svoje predvolilne obljube zdaj lahko izpolnil na plečih evropskih davkoplačevalcev. Če se je torej hotela grška vlada dokopati do novih milijard evropske pomoči, je morala pristati na takojšnje zvišanje upokojitvene starosti, za štiri odstotke povišati vplačila v pokojninsko blagajno, predvsem pa oklestiti najvišje penzije zaslužnežev in pozabiti na obljubljeno božičnico. Za Tsiprasa je bila ta cena očitno previsoka in raje je izbral grexit.

Posted in Po svetu | Tagged | Leave a comment

Čakajoč na Putina

Pred dobrim letom dni so se razblinile sanje italijanskega premierja, ki je upal, da bo državo na hitro popeljal iz krize. Matteo Renzi je, po uspešni zmagi nad vrsto ostarelih politikov, šele dobrih šest mesecev vodil tretje največje gospodarstvo evroobmočja, ko se je soočil z najhujšo nočno moro. Italijansko gospodarstvo se je nenadoma spet začelo krčiti in če se je nameraval držati obljub, ki jih je dal Bruslju, se je moral odpovedati velikim javnim investicijam. Z njimi naj bi obudil domače povpraševanje in v državo vnesel vsaj kanec optimizma. Dolg naše zahodne sosede namreč znaša vrtoglavih 136 odstotkov, po deležu v nacionalnem dohodku ga prekaša zgolj Grški, kakršnokoli ohlajanje gospodarstva pa se takoj pozna v obsegu denarja, ki je na voljo za investicije. Zaostritev na Bližnjem vzhodu, nato pa še Ukrajinska kriza, sta Renziju prekrižali račune.

Nihče ne ve, kaj je italijanskemu premierju, najmlajšemu izmed voditeljev sedmih najrazvitejših držav, ki jih je Merklova prejšnji vikend gostila na Bavarskem, rojilo po glavi, ko je v sredo čakal na Putina. Vemo le, da je Ruski voditelj v Milano zamujal dobro uro in da je nato pustil čakati tudi Papeža v Rimu. A to sploh ni edina nespodobnost, ki si jo je Vladimir privoščil prejšnji teden. Medtem ko je popotoval po Apeninskem polotoku, so raketne topnjače njegove mornarice na Atlantiku sledile ladji, na krovu katere je bil takrat kanadski premier, prav tisti, ki je skupaj z Renzijem pred dnevi obedoval za isto mizo. Putinovih nespodobnosti je svetovna politika že vajena, kljub temu pa je pomenljivo, da je bil edini, ki ga med svojim italijanskim obiskom ni pustil čakati, osramočeni Il Cavalliere, nekdanji nesporni vodja Italije, ki je državo tesno povezal z Rusijo. S 33 milijardami letne menjave Renzi tako ostaja ujetnik nekdanje italijanske politike, ki se je bolj ukvarjala s poslovnimi interesi posameznikov, kot pa z ohranitvijo konkurenčnih sposobnosti izvozno usmerjenega gospodarstva.

Kot je Putin, ki je v zadnjih osmih mesecih že drugič obiskal Apeninski polotok, drugje v Evropi je pač nezaželen gost, poudaril v govoru ob robu svetovne razstave, so evropske sankcije samo italijanskim podjetjem odnesle 6 milijard, ob tem pa ni pozabil dodati, da je razvijanje stikov med državama “v interesu Italijanov”. K temu je Ruski voditelj večkrat prostodušno zatrdil, da poslabšanje odnosov z Zahodom nikoli ni bilo v interesu njegove države. A kakorkoli se že sliši Putinovo dobrikanje italijanski politiki, čez dva tedna, ko bodo evropski voditelji odločali o nadaljevanju sankcij proti Moskvi, Renzi verjetno vendarle ne bo na njegovi strani. Če odštejemo vsemogočno Kitajsko, Nemčija ostaja druga največja italijanska partnerica, Putin pa le vedno bolj osamljeni gospodar obubožane Rusije.

Posted in Po svetu | Tagged , | Leave a comment

Grško pretiravanje ali pičla dva odstotka

Potem ko so Grki stopili skupaj in po vsej državi mrzlično zbirali gotovino, župan drugega mesta se je prav po balkansko pohvalil, da je v Atene poslal zadnje cente mestnega denarja, je napočil trenutek resnice. Nabranih 600 milijonov evrov je komaj zakrpalo luknjo, ki je ostala za torkovim poplačilom 750 milijonov težkega obroka Mednarodnemu denarnemu skladu. Grška vlada, ki je morala ta teden po manjkajoči denar celo v rezervni sklad, vanj je zadnja leta vplačevala presežke za poplačilo obveznosti, je zdaj prišla do konca.

Še celo gostobesedni Varoufakis je v ponedeljek priznal, da ima Grčija gotovine le še za dva tedna, nato pa bo, če ne dobi svežega denarja iz tujine, klonila pod težo dolgov. Če je verjeti izračunom, je po zadnjem izplačilu na državnih računih ostalo borih 90 milijonov evrov, drobiž za državo z 11 milijoni prebivalcev, od katerih jih je velik del odvisnih od javnih prihodkov. Naj gre za upokojence, javne uslužbence ali razvpite državne uradnike, verjetnost, da bodo učakali naslednje izplačilo plač in pokojnin v evrih, je vse manjša, da o zasebnikih, ki vladi dobavljajo blago ali zanjo opravljajo storitve, sploh ne govorimo. Ti izplačil niso videli že tedne, saj vlada ne poravnava več svojih obveznosti. Tega so Grki sicer vajeni, kadarkoli se je država soočala z likvidnostnimi težavami, je prišlo do začasne ustavitve izplačil, a tokrat se zdi, da so zadeve vendarle nekoliko drugačne. Davki se sicer še vedno stekajo v državni proračun, a nakazila na javne račune so iz dneva v dan manjša, vsi pa čakajo na trenutek, ko bo Tsipras prisiljen objaviti grexit in bodo državo spet preplavile drahme.

In medtem, ko v zakulisju mrzlično potekajo zadnji poskusi dogovora med Varoufakisovimi in Dijsselbloemovimi ljudmi, se evropski finančniki, za razliko od leta 2011, ko so se ubadali predvsem z vprašanjem, katera banka bo ob grškem bankrotu potegnila najkrajšo, zdaj razmišljajo, kaj bi odhod Grčije iz evroobmočja pomenil za skupno evropsko valuto. Veliki mednarodni investitorji so v zadnjih mesecih namreč živahno kupovali obveznice in delice drugih zadolženih držav evroobmočja. V upanju, da je Evropa končno na poti okrevanja, je lastnike zamenjalo na milijarde obveznic in delnic iz drugih obrobnih članic unije, kot so Portugalska, Španija in Italija, za katere je še posebej zvesto garantiral Mario Draghi, zdaj pa bi vse skupaj lahko ponovno omajalo zaupanje v Evropsko centralno banko.

Vse, odkar se je na oblast zavihtela nova levica, je prvi grški finančnik Evropi v primeru bankrota svoje države napovedoval katastrofo seizmičnih razsežnosti, ki naj bi jo stala kar tisoč milijard. A Varoufakisove grožnje se lahko kaj hitro spremenijo v značilno balkansko pretiravanje, ne nazadnje, Grčija je v evroobmočju težka zgolj pičla dva odstotka.

Posted in Po svetu | Tagged , | Leave a comment