Potem ko je Alexis Tsipras, relativni zmagovalec nedeljske tekme za glasove volivcev že napovedoval, kako bo raztrgal sporazum z unijo in obubožani državi vrnil ponos, so se njegove obljube danes sesule v prah. Po dvodnevnem žuganju vsenaokrog, je radikalni levičar, ki je z nasprotovanjem varčevalnim ukrepom prepričal največ volivcev, predsedniku države priznal, da »so izkoriščene vse možnosti za sestavo vlade, ki bi odražala voljo ljudstva« ter vrnil mandat.  Zdaj je na potezi Evangelos Venizelos, grški socialistični voditelj in finančni minister prehodne vlade, ki je lani balkanski državi izposloval 130 milijardno posojilo ter jo rešil pred potopom. Če tudi njemu ne uspe prepričati tistih na levici, ki prihodnost Grčije še vidijo v evroobmočju, zategovanju pasu navkljub, se državi ponovno obetajo volitve.

A dilema je pravzaprav lažna. Potem ko je Grčija marca prejela izplačilo v višini 7,5 milijard evrov, v teh dneh pa čaka še na dodatnih 4,2 milijade evrov, da bi se obdržala nad vodo, je njena suverenost, ki jo je v zadnjih dneh tako podžigal neuspešni mandatar Tsipras, le še navidezna. Če Venizelosu v naslednjih treh dneh ne uspe, bo moral predsednik imenovati tehnično vlado in v tridesetih dneh razpisati nove volitve, ali pa Grčijo čaka bankrot.

Ko je prvi val Ameriške bančne krize spomladi 2009 pljusknil na Evropska tla in oplazil Slovenijo, jih je kar nekaj pohitelo s pomirjujočim zagotovilom, da se bodo razmere pri nas vrnile v stare tirnice takoj, ko se bo spet zagnal Nemški gospodarski stroj. Najbolj prodorni so Slovensko rast takrat preprosto vezali na gibanje Nemškega BDP. Iz današnje perspektive postaja jasno, da se ne bi mogli bolj zmotiti.

Medtem ko se Slovensko gospodarstvo in z njim družba v celoti, tri leta kasneje, nikakor ne moreta izviti iz krize, gospodarski rasti na severu, ironično, kar noče biti konca. Več kot petodstotna vrzel v donosu, ki je zazijala med Slovenskimi in Nemškimi vrednostnimi papirji je le vrh ledene gore, proti kateri pluje naš Titanik, kot je pred dnevi državo brez sape slikovito označil pripadnik upravljavske elite.

Nemški gospodarski preroki so v en glas optimistični. Največjemu gospodarstvu evroobmočja napovedujejo rast v letošnjem in v prihodnjem letu. Od 0,9% letos do 2% v prihodnjem letu, se glasijo njihove napovedi, nekaj o čemer lahko pri nas le še sanjamo. In to še ni vse. Nemcem obljubljajo tudi padec že tako nizke brezposelnosti, saj naj bi se jih v letošnjem letu na novo zaposlilo pol milijona, prihodnje leto pa še 300.000. Ne nazadnje, če se gospodarske napovedi uresničijo, se bo njihova javna blagajna zaradi večjih davčnih prilivov prihodnje leto zadolžila le še za 0,2% BDP, napovedanemu povečanju plač javnim uslužbencem navkljub.

Mariu Montiju, ki se je na čelo italijanske vlade zavihtel po odstopu Silvia Berlusconija z obljubo, da bo naši zahodni sosedi povrnil konkurenčnost, se čas nezadržno izteka. Kljub temu, da je takoj po novembrskem prihodu na oblast zvišal davke, je dolge  mesece užival v visokem zaupanju javnosti, zdaj pa mu utrujeni Italijani obračajo hrbet. Če sta začetek marca njegovim reformnim obljubam verjeli dve tretjini državljanov, je zdaj takih manj kot pol.

Ljudje so doslej slišali veliko obljub, a udarilo je predvsem po njihovih denarnicah. Cere goriva so se povzpele v nebo, davčne utaje vplivnežev pa so prav tako pogoste, kot prej. Tudi državni aparat ni nič bolj učinkovit, medtem ko gospodarstvo vedno globlje tone. Italijo hudo bremeni njen vrtoglavi dolg, ki po uradnih podatkih znaša že 1.900 milijard evrov (1,9 bilijona), zadolževanje pa se kar noče ustaviti. Vse skupaj dodatno zapletajo še lokalne volitve, ki bodo 6. in 7. maja. Prav zaradi njih Montijeva vlada zavlačuje z reformo zaposlitvene zakonodaje. Lažje odpuščanje in vrsta drugih sprememb, ki naj bi italijanskemu trgu dela vrnila dinamiko in zvišala konkurenčnost gospodarstva, pa po mnenju poznavalcev ne bo nadomestila škode, ki jo Italiji povzročajo korupcija, kronizem in samovolja administracije.

Italijanski prevozniki, ki se šibijo pod najvišjimi cenami goriva v Evropi, so za prihodnji mesec napovedali ulične proteste. Vedno glasnejši so tudi podjetniki, ki jim vlada že mesece ne poravnava računov za dobavljeno blago in storitve. Terjatve gospodarstva, ki se kopičijo po ministrstvih, naj bi presegle 100 milijard evrov, medtem ko obljubljena velika javna dela, s katerimi naj bi se Italija izvila iz recesije, stojijo. Zato so vse pogostejša ugibanja, da so Super Mariu, za katerega so že ob izvolitvi mnogi poudarjali, da gre zgolj za lutko v rokah vplivnežev, šteti dnevi.

Bolj ko se bližajo grške volitve, danes je bil razpuščen parlament, bolj nejasno postaja, kdo bo v prihodnje vodil obubožano državo. Ko so pred meseci gorele Atene in je usoda Andreasa Papandreouja visela na nitki, se je zdelo, da ima konservativna Nova demokracija zmago že v žepu. Po tednih napetih pogajanj, ki jim je sledil premierjev odstop, so poslanci s stisnjenimi zobmi glasovali za nepriljubljene varčevalne ukrepe. Upniki so na čelo prehodne vlade imenovali tretjega človeka, nekdanjega bančnika Papademosa in karte so se ponovno premešale.

V tem času sta vodilni grški stranki izgubljali zaupanje volivcev, predstavniki skrajnežev z obeh strani političnega spektra, ki so varčevanju najbolj glasno nasprotovali, pa so jadrali v višave. Če so socialisti in konservativci na volitvah oktobra 2009 skupaj zbrali skoraj 80% glasov, se je njihovo volilno telo ob koncu lanskega leta skrčilo na pičlih 30%. Ob tem so se mnogi spraševali, ali je dvopartijskega sistema, v katerem eno veliko stranko na oblasti vedno zamenja njena nasprotnica, enkrat za vselej konec. A minili so meseci in kot kaže se politična situacija ponovno vrača v stare tire. S Papandreoujevim odhodom, zamenjal ga je finančni minister Venizelos, ki enkrat za spremembo ni potomec levičarske dinastije, so Grki pozabili na pretekle grehe. Enako velja na desni, saj se volivci vračajo. Če je verjeti zadnjim meritvam javnega mnenja, PASOK in Nova demokracija ponovno obvladujeta polovico volilnega telesa, čeprav se kampanja uradno še ni niti začela. Venizelos in Samaras imata na voljo dobre štiri tedne, da volivce prepričata v rešitev gospodarstva, ki se že peto leto utaplja v recesiji.

Zmagovalca nato čaka težka naloga, izpolnitev danih obljub. Od 30.000 državnih uslužbencev, kolikor naj bi se jih poslovilo lani, jih je doslej odšlo zgolj 7.000, večinoma v pokoj. Nova vlada bo morala pospešiti tudi privatizacijo, saj je bila od obljubljenih 5 milijard evrov iz prodaje državnega premoženja doslej zbrana le tretjina, za letos pa je iz tega naslova obljubljenih še 11 milijard. Ostane ji tudi pobiranje davkov, boj proti korupciji in še kaj bi se našlo med obljubami, s katerimi so marca Grki prišli do zadnje tranše pomoči. Navsezadnje, resnične reforme na Balkanu so šele na začetku in premier bo moral po volitvah krepko pljuniti v roke.

Potem ko so v petek finančni ministri evroobmočja Španiji odobrili, da se v letošnjem proračunu namesto za 4,4% zadolži za 5,3% BDP, se je premier Mariano Rajoy odločil, da bo bika zgrabil za roge. Njegovi vladi, ki je novembra prišla na oblast, kaj drugega sploh ne preostane. Četrto gospodarstvo evroobmočja je ponovno v recesiji, stopnja nezaposlenosti je najvišja v Evropski uniji, sindikati pa so z enodnevno splošno stavko v četrtek ohromili državo.

Desno-sredinska administracija sicer vlada z navideznim lagodjem. Na volitvah je dosegla največjo večino  zadnjih trideset let. Razen tega je bila izvoljena s predvolilno obljubo zategovanja pasu, po prvih spremembah delovne zakonodaje in bančništva, ki naj bi povečale konkurenčnost gospodarstva, pa je zadržala presenetljivo visoko podporo javnosti. Nedavne meritve javnega mnenja so pokazale, da reformne ukrepe, ki naj bi sledili na področju javnega zdravstva in izobraževanja, podpira kar polovica španskega volilnega telesa. Kljub temu je bila napoved novih varčevalnih ukrepov v višini 27 milijard evrov sprejeta z mešanimi občutki. Čas za pomiritev investitorjev v španske obveznice se izteka in nova vlada mora, še preden se ponovno poda na finančne trge, zagotoviti vzdržno obrestno mero.

Španski finančni minister je v petek jasno poudaril, da bodo finančne trge pomirili »predvsem ukrepi doma«. Če zaupanje v državo splahni, bo, tako kot v primeru Irske in sosednje Portugalske, Madridsko blagajno prevzela razvpita trojka. Tega pa si verjetno ne želijo ne sindikalisti, ne politiki, še najmanj pa izčrpano špansko ljudstvo.

Ko so se pred tremi leti zrušile baltiške države, so mnogi škodoželjno pogledovali proti Bruslju in se nasmihali Moskvi. Gospodarstva držav, ki so večino prejšnjega stoletja preživela v objemu sovjetov, zadnjih dvajset let pa užila nepričakovano blagostanje tržnega gospodarstva, so se sesedala vase. Regija je beležila neverjetni, 20% padec BDP, primerljiv zgolj z veliko ameriško gospodarsko krizo iz začetka prejšnjega stoletja.

Domače povpraševanje se je leta 2009 dokončno zrušilo, nepremičninski balon je počil, nezaposlenost, ki je v obdobju po osamosvojitvi komaj presegala 5%, pa je zajela petino prebivalstva. Latvija, ki je izkusila največji padec, je v letu 2009 dosegla neslavni svetovni rekord, Estonija je pristala na drugem mestu, Litvo pa sta za las prehiteli Ukrajina in Zimbabve. Niti največji optimisti takrat niso verjeli, da bi se gospodarstva lahko pobrala in da bi tečaji domačih valut vzdržali pritisk, kaj šele, da bi svetovni podprvakinji uspelo proračun obdržati v okvirih Maastrichtskih omejitev in se celo pridružiti monetarni uniji. A zgodilo se je prav to.

Pravijo, da sta uspešnemu koncu krize v državah ob Baltiku botrovali dve srečni okoliščini: skandinavska kultura odgovornosti in racionalnosti ter še svež spomin na bedo iz časov sovjetske zasedbe. Čeprav so države v zadnjih letih doživljale različne usode, Litva in Latvija sta preživeli vsaka svojo politično krizo, njuni državni blagajni pa sta se zadolžili za več generacij, medtem ko se je Estoniji, kot eni od najmanj zadolženih članic, uspelo pridružiti evroobmočju, je v vseh treh državah bistveno vlogo odigralo prebivalstvo. Grenko pilulo varčevalnih ukrepov je sprejelo potrpežljivo, racionalno in brez obotavljanja. In medtem, ko so gorele Atene in so na ulicah bogatih zahodnih držav glasno protestirali, so upokojenci, nekdanji sovjetski delavci brez besed zategnili pasove in sprejeli znižanje pokojnin, državni uslužbenci pristali na nižje plače in odpuščanja. Danes vse kaže, da se jim bo pogum izplačal. Baltiška gospodarstva so ponovno v zelenem, zaposlenost narašča, ekonomisti pa preučujejo nepričakovani
čudež ob Baltiku.

Komaj so si evropski finančni ministri oddahnili po delnem odpisu grškega dolga, že na vrata trka novi bolnik. Na splošno presenečenje pa tokrat ne gre za še eno v nizu opešanih gospodarstev z obrobja, pač pa za četrto največjo ekonomijo evroobmočja, za Španijo.

Reševanje Iberskega kraljestva bo, v primerjavi z vso dosedanjo pomočjo opešanim članicam monetarne unije, precej trši oreh. Že pred volitvami je kazalo slabo, saj naj bi primanjkljaj državne blagajne dosegel 6% BDP. Zdaj, ko so se napovedi iz predvolilnega leta izkazale za preveč optimistične, v zadnjem proračunu socialistične vlade je zazijala kar 8,5% velika luknja, so tudi napovedi letošnjega 4,4% primanjkljaja na vse bolj trhlih nogah. Razmere pa, menjavi oblasti navkljub, ne kažejo hitrega izboljšanja. Nasprotno, tradicionalno visoka Španska nezaposlenost je po zadnjih podatkih dosegla vrtoglavih 23% in je celo višja od Grške, namesto rasti pa se letos gospodarstvu obeta krčenje.

Novi španski premier Mariano Rajoy je ta teden ponovil obljubo, po kateri bo Španija proračunski primanjkljaj do leta 2013 spravila na 3%, kot to zahteva decembra sprejeti Pakt za stabilnost in rast. V gospodarskih razmerah, ki trenutno vladajo svetu, pa se lahko njegove besede vse prehitro spremenijo v prazne obljube.

Z minuto molka in šintoističnimi rituali se Japonci danes spominjajo popolnega viharja, ki je pred letom dni zajel eno od najbolj razvitih držav na svetu.  Ob 2:46 po lokalnem času se je začela tresti zemlja, dobre pol ure zatem so obale dosegli nekaj deset metrov visoki valovi in začel se je mrtvaški ples, ki je s sveta zbrisal na stotine naselbin in sprožil dramo černobilskih razsežnosti.

Čeprav Japonci živijo s potresi, je bil lanski, en najmočnejših v zgodovini, le uvod v popoln vihar, ki je sledil v tednih zatem. Divjanje narave je razkrilo vso krhkost človeške družbe, najbolj disciplinirane in tehnološko dovršene na  planetu. V redkem premirju med političnimi strankami je zazijala velika praznina v vodenju države, ki je razkrila vso nesposobnost sodobnih političnih elit. Z redko gesto je, prvič v zgodovini monarhije, posredoval celo japonski cesar, ko se je odpravil med brezdomce. Japonska jih po nesreči še zmeraj šteje 326.000, med njimi tudi 80.000 pregnancev iz Fukušime.

Gospodarstvo si še ni v celoti opomoglo. Parlament je po nesreči sicer sprejel 175 milijard evrov težak program pomoči, ki pa še zdaleč ne zadošča za obnovo države. Ekonomija bo, po pričakovanjih, šele v prihodnjih mesecih dosegla raven izpred potresa. Japonska pa se ne sooča zgolj z izgubo življenj in gospodarskimi posledicami. Najtežje bo ljudem povrniti zaupanje v voditelje in njihove prazne obljube. Najslabše se  piše jedrskemu lobiju. Po vsej državi bodo danes potekale protijedrske demonstracije, nekaj, kar si je bilo pred letom dni nemogoče predstavljati, še manj pa, da na Japonskem danes ne obratuje še niti ena od jedrskih central, ki jih je zaustavilo lansko tresenje tal.  Popoln vihar, ki še kar traja.

Grčiji je vendarle uspel veliki met. Največji odpis javnega dolga v sodobni zgodovini je včeraj, z večinsko voljo investitorjev postal realnost. Imetniki grških obveznic so se raje odločili za njihovo zamenjavo in opustili vztrajanje na navidezni dobičkonosnosti, kot pa, da bi tvegali nenadzorovani bankrot.

Grški papirji so zdaj vredni le še 26 odstotkov prvotne vrednosti, državi pa se je s tem javni dolg zmanjšal za več kot 100 milijard evrov. Po prvih informacijah se je za odpis odločila res velika večina imetnikov obveznic, neuradno je govora celo o 85%. Evropska Unija in Mednarodni denarni sklad bosta zdaj lahko sprostila obljubljenih 130 milijard pomoči, Grčija pa bo lahko poplačala marčevskih 14,5 milijarde zapadlih obveznosti.

Po pričakovanjih je prvi odziv finančnih trgov pozitiven. Tokijska borza je na današnjem trgovanju zabeležila krepko rast, delnice so trgovanje končale na sedemmesečnem vrhu. Bolj zaskrbljujoče pa ostajajo novice iz Grčije, ki je včeraj objavila zadnje podatke o zaposlenosti. Po petih letih recesije je brez dela že več kot 21 % prebivalcev, med mladimi pa je brezposeln že vsak drugi.

Kljub temu, da je 25 od 27 evropskih voditeljev prejšnji teden podpisalo Fiskalni kompakt, Češka in Britanija sta se sporazumu za enkrat odpovedali, evro ostaja na trhlih nogah. Kompakt, po katerem bodo članice evroobmočja lahko računale na pomoč obeh evropskih reševalnih skladov samo v primeru, če bodo v ustave svojih držav zapisale pravilo uravnoteženega proračuna, ni zadovoljilo ne zasebnih vlagateljev, še manj pa poznavalce finančnih trgov.

Čeprav je bilo v petek politično ozračje v Bruslju bolj sproščeno, kot na prejšnjih srečanjih in večjih zapletov pri ratifikaciji sporazuma, ki ga mora zdaj potrditi najmanj 12 od 17 članic evroobmočja, ni pričakovati, pa okrevanje monetarne unije že dolgo ni več zgolj odraz politične volje.

V senci Bruseljskih žarometov se namreč nadaljuje grška tragedija. Zasebni investitorji še zmeraj niso pristali na delni odpis grškega dolga, ki bi državo razdolžil za sto milijard evrov in omogočil njeno preživetje v monetarni uniji. Karte, ki jih držijo v rokah, so dovolj močne za tveganje. Nenadzorovani bankrot balkanske članice evroobmočja bi zamajal Italijanski in Španski bančni sistem, ki bi po prvih ocenah potrebovala sveži bilijon (tisoč milijard) evrov. V primeru zavrnitve odpisa bi jo skupila tudi Evropska centralna banka, poleg Grkov pa bi jo najslabše odnesli Irci in Portugalci, ki bi tudi bili prisiljeni zapustiti evro.