Nemogoče je mogoče

Bolj ko se bližajo volitve, bolj negotov postaja njihov izid. Francosko pomladansko glasovanje so bankirji že razglasili za “največje tveganje za obstoj Evrope”, mnogim pa zdaj ostaja le še tolažba, da Francozi v prvem krogu navadno glasujejo s srcem, v drugem pa vendarle z glavo. A upanje, da se voditeljici Nacionalne fronte Le Penovi vendarle ne bo uspelo prebiti v Elizejsko palačo, je z vsakim merjenjem javnega mnenja, z vsakim novim protikandidatom in z vsako afero, vse manjše.

Politične smetane, ki se je desetletja ohranjala na oblasti ob tihem soglasju levice in desnice, Francozi še nikoli niso tako prezirali, gnev nad vsakršnim pomanjkanjem morale v vrhovih, ki je pred tem že opravil s Cameronom in Clintonovo, pa zdaj grozi tudi peti republiki. Penelopina vrata, škandal, v katerega se je zapletel republikanski kandidat Fillon zaradi visokih nakazil družinskim članom, predvsem njegovi brezdelni ženi, je verjetno že zapečatil sanje o zmagovitem drugem krogu, v katerem naj bi pometel z Le Penovo. Še novembra je kazalo, da mu lahko, s podporo njegovih volivcev in ob pomoči zmerne levice to tudi uspe, a nekdanjih petdeset odstotkov zaupanja je danes že preteklost. Z manj kot četrtinsko podporo, kolikor je uspe zbrati v trenutnih merjenjih javnega mnenja in v politični klimi, ki vlada Franciji, si je le težko predstavljati, da bi se Fillon do aprilskega prvega kroga uspel pobrati. Kot si je težko zamisliti, da bi se v drugi krog lahko podal kandidat vladajočih socialistov, naslednik nepriljubljenega Hollanda, ki je doslej s svojim programom, na vrhu katerega sta se znašla temeljni univerzalni dohodek in legalizacija kanabisa, požel predvsem veliko mero posmeha in prepričal manj kot desetino volivcev.

Ob ponovnem razvnemanju nasilja in bojnih krikih Alah je velik iz Pariških predmestij Le Penovi zmage v drugem krogu zdaj po vsej verjetnosti ne more odnesti niti razkritje enajstmilijonskega dolga, ki ga ima njena stranka do moskovske Prve Češke Ruske Banke. Če namreč napovedi poznavalcev javnega mnenja držijo, da namreč veliko vprašanih v anketah javnega mnenja svojo odločitev prikriva in da v resnici nameravajo na listkih obkrožiti Le Penovo, se povsem lahko zgodi nepredstavljivo – izvolitev prve francoske predsednice in to v prvem krogu.

Posted in Po svetu | Tagged | Leave a comment

Ameriške sanje

Slaba dva tedna nas loči od inavguracije novega ameriškega predsednika in še zmeraj je povsem nejasno, kako namerava Donald Trump najmočnejši državi na svetu povrniti ugled. Washingtonske elite s političnimi dinastijami Bushev in Clintonov so ga dokončno zapravile, z njimi pa so se razblinile tudi ameriške sanje, tiste, ki so desetletja zapeljevale ljudi po svetu. Lahko torej politični outsider, kakršen je Trump, s svojo administracijo supebogatašev in vplivnežev Ameriko dejansko ponovno napravi veliko?

Številke kažejo, da je to verjetno nemogoče. Kar 92 odstotkov Američanov, ki so se rodili tik pred drugo svetovno vojno, je lahko pričakovalo, da bodo zaslužili več od svojih staršev. A sanje nenehnega napredka so že zdavnaj pozabljene. Med tistimi, ki so se rodili sredi osemdesetih in so zdaj v najbolj žlahtnih letih, jih po zaslužku le še polovica presega starše ali, povedano drugače, vsak drugi Američan po premožnosti zdaj zaostaja za prejšnjo generacijo. Veličina Amerike, ki se meri v denarju, izginja iz leta v leto, iz desetletja v desetletje in, kar je pri tem še bolj presenetljivo, dohodki se najbolj ne krčijo med revnejšimi sloji, pač pa med pripadniki tako imenovanega srednjega sloja, prav tistega, ki je s svojim hitro rastočim standardom služil ameriškim medijem na njihovem pohodu po svetu.

Lahko Trumpova administracija zdaj spiralo obrne navzgor? Razlogov za vsesplošno nazadovanje zahodnega sveta je seveda več, najbolj pa jih vendarle uteleša gospodarska stagnacija. Ameriška ekonomija preprosto ne raste več dovolj hitro, da bi prebivalstvu še lahko zagotavljala vedno več, meje finančne ekspanzije pa so tudi že zdavnaj presežene. Od nekdanjih 5 odstotnih točk, sredi osemdesetih celo vrtoglavih 7,3 odstotka, je danes ostalo bore malo, lani le pičlih 2,6 odstotka rasti, ki niti Trumpovim najzvestejšim privržencem ne vliva dovolj optimizma. Če pa k temu dodamo še vse večji razkorak med superbogatimi in ostalimi, ki se skušajo pred revščino skriti v sivini ameriškega povprečja, je zalogaj prihodnjega predsednika vendarle prevelik. Pa četudi gre za najmočnejšo državo na svetu.

Posted in Po svetu | Tagged | Leave a comment

Na trhlih nogah

Tri dni po odločitvi britanskih volivcev, da zapustijo Unijo, so v Avstriji zabeležili presenetljiv rezultat. Skoraj polovica, natančneje 49% naših severnih sosedov je na vprašanje, ali bi morala tudi njihova država zvezo zapustiti, odgovorilo pritrdilno. Uresničevati so se začele najbolj črnoglede napovedi o britanskem izstopu, ki da pomeni konec skupnosti evropskih narodov. Nato pa je sledil preobrat.

Naj je šlo za vojsko na mejah in kvote, ki jih je za emigrante določil Dunaj, ali pa zgolj za post-Brexitovskega mačka Britancev in zgodovinski padec funta, Avstrijci so si nenadoma premislili in 6. julija jih je odhod iz Unije zagovarjala manj kot tretjina. Odločitev Londona, da osovraženi Bruseljski eliti obrne hrbet, je na celini, v nasprotju s pričakovanji, delovala veliko bolj povezovalno, kot so vsi pričakovali. Nekaj je k obujenemu evropskemu sentimentu navrgla še ostrejša ruska retorika in preleti vojaških letal na mejah Unije, dokončno pa so skupno evropsko idejo prerodile volitve na drugi strani Atlantika. Ne samo, da je Donald Trump v predvolilni bitki večkrat kritiziral zavezništvo, češ da se nekatere članice Nata izogibajo svojim obveznostim in se preveč zanašajo na ameriško vojaško moč, tudi nasploh je novoizbrani predsednik med Evropejci požel le malo simpatij. In javno mnenje se je spet obrnilo Bruslju v prid.

V petih od šestih najštevilčnejših članic priljubljenost Unije zdaj narašča, edina država, v kateri Brexit in Trumpova izvolitev nista pozitivno vplivala na odnos javnosti do evropske skupnosti narodov ostaja Španija, ujeta v lastna protislovja gospodarske in politične krize. Še celo prislovično evroskeptični Danci, kar 40% jih je pred Britansko odločitvijo za odhod zahtevalo enak referendum, so se ohladili in zdaj jih referendum o odhodu zahteva le še desetina. Ali sta Trump in Brexit Stari celini prinesla streznitev, ali pa se bo upor volivcev proti elitam nadaljeval z nezmanjšano močjo, bo pokazal čas, v Avstriji in Italiji že čez nekaj dni, v Franciji in Nemčiji pa prihodnje leto?

Posted in Po svetu | Tagged , , | Leave a comment

Če Mohamedu spodleti

Varno skriti za poročili o ameriški volilni kampanji, sta prejšnji teden presenetili novici, povezani z najvplivnejšo arabsko državo;. V Riadu so usmrtili princa Turki bin Saud al-Kabeerja, Savdska vlada pa namerava v prihodnjih mesecih izdati za 17,5 milijarde dolarjev obveznic. Sodba šeriatskega sodišča, ki je princa obsodilo na smrt, ostaja ovita v tančico skrivnosti, načrtovana zadolžitev države, ki je vrsto let veljala za največjo svetovno izvoznico nafte, pa vendarle ni popolno presenečenje. Vse velike proizvajalke, od Rusije do Venezuele se otepajo s hudo gospodarsko krizo, ki jo je izzvala nizka cena črnega zlata in zdaj je prišla na vrsto tudi Savdska kraljevina. Svetovna banka ocenjuje, da bodo letos izvoznice nafte na Bližnjem vzhodu izgubile za 500 milijard dolarjev prihodkov, nič čudnega torej, da država, ki razen po izjemnem razkošju in širokogrudnem financiranju muslimanov, slovi kot tretji največji kupec orožja na svetu, zdaj vse bolj izgublja tla pod nogami.

V proračunu sunitske kraljevine je lani zazijala za 97 milijard dolarjev velika vrzel, ki predstavlja nevzdržnih 15 odstotkov kosmatega narodnega dohodka, rezerve, ki so se nakopičile od leta 2000, ko so bile cene črnega zlata na vrhuncu, bliskovito kopnijo. Država z naftnim sektorjem obvladuje kar 70 odstotkov gospodarstva, blagostanje dvajsetih milijonov Savdijcev, navajenih najrazličnejših ugodnosti, pa zdaj visi na nitki. Nič čudnega torej, da je geriatrična elita, ki je desetletja s trdo roko vodila državo, končno privolila v spremembe. Načrt mladega kronskega Princa Mohameda, enega od številnih sinov Kralja Salmana, ki predvideva 650 milijard težko ekonomijo čimbolj ločiti od nafte in države, ne bo tekel brez težav. Prve ukrepe, odpravo subvencij za vodo, gorivo in elektriko, je prebivalstvo sprejelo presenetljivo zadržano, a to je po svoje razumljivo, saj v državnih službah vedri kar dve tretjini državljanov. Trši oreh predstavljajo naslednji koraki, zlasti povečanje zaposlitev žensk, ki po drugi strani ne smejo voziti avta, ali načrtovana omejitev pristojnosti vplivne verske policije. Končno besedo bo v prihodnje vendarle imela večina, kar 70 odstotkov prebivalcev sunitske kraljevine še ni dopolnilo trideset let in prav njih trenutne razmere najbolj zadevajo.

Navkljub naporom, da bi se otresle prekletstva črnega zlata, pa zgodovina izvoznicam nafte doslej ni bila naklonjena. Izjalovil se je poskus Iranskega šaha, ki je s svojim petletnim načrtom investiranja petrodolarjev izgubil prestol in klavrno propadel, enako se je godilo tudi Sadamu Huseinu, ko je v poznih sedemdesetih brezuspešno gradil namakalne sisteme in tovarne ter tako skušal diverzificirati Iraško gospodarstvo. Spodletelo je celo Putinu, ki si je zadal nalogo, da bi rusko industrijo popeljal v enaindvajseti vek. Zato je zelo verjetno, da bo spodletelo tudi Mohamedu in bo Savdski dvor svoje težave reševal tako, kot jih je doslej – s šeriatskim prvom, versko policijo in pet let staro odredbo notranjega ministrstva, po katerem je vsakršno javno zborovanje strogo prepovedano.

Posted in Po svetu | Tagged | 1 Comment

Ruski ostanki hladne vojne

Najprej so se ruski hekerji z objavo dokumentov iz demokratskega tabora vpletli v ameriške volitve, nato je razvpiti Trump zaigral na Rusko karto in z občudovanjem govoril o voditelju nekdaj zagrizene tekmice izza železne zavese, na koncu se je oglasil celo molčeči Putin in zanikal kakršnokoli vlogo v prihajajočih ameriških volitvah. A namigovanja, da zadnji dogodki spominjajo na čase hladne vojne, se zdijo daleč od resničnih razmerij moči.

Dejanska gospodarska moč Rusije je danes zgolj bleda senca tiste iz časov kremeljskega vladarja z najdaljšim stažem, Leonida Brežnjeva. Samo v lanskem letu se je povprečna plača zmanjšala za desetino in je zdaj enaka Srbski, Romunski ali presenetljivo, celo Kitajski. Na vsakdanjik Putinove Rusije pa najbolj vplivajo naraščajoče cene hrane, ki od povprečnega prebivalca zahtevajo že polovico dohodka, nekaj kar nekdanjo velesilo statistično postavlja ob bok afriških držav.

Če je verjeti podatkom Svetovne banke, se je kosmati dohodek Ruske federacije od predlani na lani skrčil za neverjetnih 40% in ne dosega več niti desetine ameriškega. Sankcije zaradi pripojitve Krima, ki so bile na začetku predmet posmeha kremeljskih aparatčikov, še bolj pa padajoče cene nafte, so globoko zarezale v ruski vsakdan. Putinov načrt, da bi se država otresla odvisnosti od nafte, razvila sodobno industrijo in pridelala dovolj hrane, se je izjalovil, med tem mu apetiti na mednarodnem prizorišču nalagajo vedno večje stroške obrambnega proračuna. Nič čudnega, da zdaj najvišjo ceno za njegovo Ukrajinsko avanturo, poseg v Siriji in rožljanje z orožjem na zahodnih mejah federacije, nosijo ruski državljani. Izračuni kažejo, da bo, ob nespremenjenih cenah nafte, Moskvi letos zmanjkalo za 36 milijard dolarjev in vse bolj postaja jasno, da Ruse čaka nadaljnje zategovanje pasu.

S Trumpovim napredovanjem postajajo ameriške volitve vse bolj zanimive. O današnjih volitvah v rusko dumo pa ni vredno izgubljati besed, zmagovalec je vendarle že znan. Resnični ostanek hladne vojne tako ostaja zgolj ruska apatija.

 

Posted in Po svetu | Tagged | 2 Comments

Brexit ali duh iz steklenice

V dneh po presenetljivem izidu se zdi, da na Otoku prav nihče ni povsem zadovoljen z referendumom. Vodilni politiki, s premierjem na čelu, razočarano napovedujejo odhod, drugi modro molčijo, vsi se po tihem bojijo krize vladanja, za Britance precej neznan pojav. Čez vikend so vsi šteli izgubo, v Cityju že dolgo niso tako slabo spali, medtem pa so Škoti spet začeli sanjati o odcepitvi. Pri vsej osuplosti nad rezultatom, ki je presenetil celo zagovornike odhoda, se je za največjega izgubarja oklical Cornwall.

Nekakšno britansko Prekmurje z malo več kot pol milijona prebivalci postaja prva žrtev osamosvojitve. Medtem ko so se na glasovanju s 56% vpisali med najbolj glasne zagovornike odhoda, nihče ni zares pomislil na past, ki se popularno imenuje evropska sredstva. Desetletja se je v žepe Cornwallskih kmetov in ribičev stekal denar Skupne kmetijske in ribiške politike, Bruselj pa je regijo izdatno podpiral tudi pri izgradnji infrastrukture. Lahko bi celo trdili, da je današnji Cornwall zgrajen z evropskim denarjem, saj so v zadnji perspektivi pospravili za pol milijarde evrov, prav toliko se jim je obetalo tudi v sedanji.

Lahkotnost torej, s kakršno so Cornwallčani izbrali odhod, je nerazumljiva, a le na prvi pogled. Vse bolj namreč postaja jasno, da se je na britanski referendum le malokdo odpravil s trezno glavo. Naj je šlo za klofuto stroki in maščevanje nad samozvanimi elitami, za razkol med Londonom in provincami, za trenje med severom in jugom, Angleži in Škoti, mladimi in staro generacijo, ki še pomni čase izpred Tacherizma, prislovično trezni Britanci so tokrat svoja čustva izlili na glasovalne listke, pri tem pa se niso ozirali na ceno. Upor je bil za njih neprecenljiv.

Za take čase angleščina nima kaj dosti besed, Nemci pa imajo pripravljen rek: Strašljiv konec je boljši kot strah brez konca. Prihodnost, če že ne strašljiva, vendarle ostaja vsaj negotova tudi za ostalo Evropo. Bližajo se namreč volitve v Franciji, kjer je Marie LePen med prvimi pozdravila Brexit, na Nizozemskem in v Italiji, državah, kjer že dolgo vre od nezadovoljstva. Medtem pa Cornwallčani pakirajo kovčke. Lokalna oblast, ki se je leta mastila z evropskimi sredstvi, se tolaži, da ni razloga za paniko, po objavi rezultatov so namreč v London takoj poslali zahtevo, da v celoti prevzame financiranje “razvojnih” projektov, a kraljeva zakladnica ni bila nikoli tako radodarna, kot je lahko širokogrudna bruseljska blagajna.

A ker se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha, se bodo tudi strasti okrog Brexita sčasoma pomirile, nekaj pa ostaja jasno, Britanci so spustili duha iz steklenice.

Posted in Po svetu | Tagged , | 1 Comment

Zamujena priložnost tretjega sveta

Nekoč je že sama omemba besede BRICS pričarala nasmeh. Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika, vse po vrsti so se zdele svet brezmejnih možnosti, znanilke novega časa. Dokler ni izbruhnila svetovna gospodarska kriza. Manj kot desetletje zatem se režimi, ki vladajo četrtini zemeljskega površja in v katerih živi štirideset odstotkov svetovnega prebivalstva, šibijo pod težo gospodarskih težav, njihov vpliv v vedno bolj globaliziranem svetu pa iz leta v leto slabi. Kako je mogoče, da je nekoč tako obetavnim državam pošla sapa?

Čeprav skupni bruto domači proizvod BRICS držav še danes znaša spoštljivih 16 tisoč milijard dolarjev, dejanska gospodarska moč peterice komaj sega prek njihovih državnih meja. Visokoleteči cilji, kot so recimo nameravana ustanovitev razvojne banke, ki bi lahko konkurirala Svetovni banki in Mednarodnemu denarnemu skladu, ali pa zamisel o alternativni valuti, s katero bi v mednarodni trgovini vsaj delno nadomestili ameriško valuto, so se razblinili kot že zdavnaj pozabljene sanje o skupnem delovanju na področju informacijske tehnologije, s katerim bi s svetovnega vrha izrinili ameriške velikane. V resnici se je moč dolarja v času po krizi le še okrepila, Mednarodni finančni sklad, kot tudi sodobne tehnologije, pa ostajajo trdno v rokah razvitih držav.

Od nekdanjih napovedi hitrega preboja je ostalo bore malo, gospodarstva BRICS se danes ukvarjajo s posledicami nizkih cen surovin, kmetijskih pridelkov in nafte, ki ostajajo njihovi edini zares konkurenčni izvozni artikli. Naftni velesili iz kluba obetavnih, Rusija in Brazlija, nikakor ne izplavata iz recesije, Kitajska, nekdaj gonilna sila svetovne trgovine, pa hodi po robu finančnega zloma. A še veliko bolj klavrno od gospodarskih razmer je v peterici stanje demokracije, ki zgolj potrjuje tezo, da se uspešna gospodarstva lahko razvijajo zgolj v demokratičnih družbah, s svobodnimi volitvami in ob vladavini prava. Medtem ko aktualni brazilski predsednici Dilmi Rousseff prav danes grozi odpoklic, njen predhodnik in mentor Lula da Silva je že v preiskavi zaradi korupcije v vrhu državnega naftnega podjetja, se tudi voditeljem drugih BRICS držav majejo stolčki. Jacob Zuma, predsednik Južnoafriške republike in obenem daleč najmočnejše stranke Afriškega Nacionalnega Kongresa, sicer nekdanji šef obveščevalne službe, se kar ne more otresti očitkov o korupciji in brezobzirnem vladanju, medtem ko se drugi predsednik iz vrst nekdanjih obveščevalcev, Ruski Vladimi Putin, na čelu svoje države ohranja zgolj s spretnim izogibanjem omejenih mandatov, ki veljajo v demokratičnih državah.

Kako krhko je zaupanje ljudi v vladajoče elite peterice držav, mogoče najbolj plastično opisuje kitajska preganjavice in z njo povezano omejevanje družbenih omrežij in s tem dosežkov, ki jih je v globalno družbo prinesla informacijska tehnologija, zlasti pa mobilni internet. Spomnimo, niti desetletje ni preteklo, odkar nam je Apple postregel z novo domislico – pametnim telefonom. In prav v tem času, so se razblinile sanje o prevladi tretjega sveta.

Posted in Po svetu | Tagged , | Leave a comment

Kremeljske težave z državljani

Bar President, ki je bil nedavno odprt v Krasnojarsku in je poln heroičnih upodobitev ruskega voditelja, medtem ko je slika ameriškega predsednika rezervirana za toaletni papir, je le še ena v nizu obskurnih domislic, ki zadnje čase prihajajo iz nekdanje supersile. A resnična podoba države, ki jo je nekoč krasila oznaka Prva dežela socializma, postaja vse bolj temačna.

Revščina ponovno trka na vrata njenih prebivalcev. Ko je Putin leta 2000 prišel na oblast, se je v dveh letih delež tistih, ki so trpeli pomanjkanje, zmanjšal za trikrat, na deset odstotkov. A prejšnji mesec objavljeni podatki zdaj kažejo novo rusko resničnost. Več kot tri milijone duš se je pridružilo tistim, ki že životarijo pod pragom revščine. Po podatkih Ruskega statističnega urada je lani v državi živelo več kot devetnajst milijonov revežev ali kar 13 odstotkov prebivalstva.

Poglavitni razlog za bedo tiči v vedno večjih težavah, v katerih se je znašlo rusko gospodarstvo. Samo v lanskem letu se je bruto domači proizvod skrčil za 3,7 odstotka in je v ameriških dolarjih, glede na število prebivalcev obtičal med Kamerunom in Kitajsko. Rusiji po letih stabilnosti in prosperitete zdaj vladata dvoštevilčna inflacija in strmoglavi padec rublja. Po podatkih uradne statistike so plače zaposlenih lani padle za desetino in mnoge povlekle pod prag revščine, ki se uradno začne pri mesečnih prejemkih 9.500 rubljev ali 125 evrov.

In medtem ko si Kremelj vztrajno prizadeva povrniti ugled v vedno bolj konfliktnem globalnem redu, če ne drugače, pa z vojsko, državljani iz meseca v mesec plačujejo vse višjo ceno Putinovih avantur. V več kot dveh tretjinah revnih družin živijo otroci, Rusija pa se ob tem vendarle lahko pohvali s četrtim največjim vojaškim proračunom na svetu. Lani je njen oboroževalni stroj pogoltnil vrtoglavih 72 milijard evrov, skoraj še enkrat toliko, kot denimo Francoski ali Japonski. A ruskemu potapljanju za zdaj vendarle ni videti konca. Kljub temu, da je v marcu načrpala največ nafte doslej in se je izvoz črnega zlata povečal za desetino, ima Kremelj iz leta v leto manj denarja in vse več težav z nezadovoljnimi državljani.

Posted in Po svetu | Tagged | 4 Comments

Draghijevo težko orožje

Ko je prejšnji teden Evropska centralna banka sprejela nov paket ukrepov za spodbuditev rasti, so se potrdili sumi, da se tudi evroobmočje nevarno nagiba prek roba deflacijske spirale. A znižanje obrestnih mer in novi nakupi vrednostnih papirjev, s katerimi se Draghi nadeja spodbuditi inflacijo, nista naletela na pretirano odobravanje. Nasprotno, ko je guverner na tiskovni konferenci zatem priznal, da gre, ukrepom navkljub, evropsko gospodarstvo lahko rakovo pot, je postalo jasno, da v politiko poceni denarja verjamejo le še nepoboljšljivi optimisti.

Strah pred novo finančno krizo je iz tedna v teden večji. Še celo Mervyn King, nekdanji guverner Angleške banke, ki je med preteklo finančno krizo branil in obranil funt zdaj priznava, da je ponovna kriza neizbežna. Človek, ki mu je leta 2008 uspelo rešiti britanski bančni sistem je ta mesec priznal, da politiki bankirjev enostavno ne uspe obrzdati, v dokaz je navedel zgrešeno strategijo cenenega denarja, s katero skušajo že sedem let ozdraviti gospodarstvo. Da denar ne more biti zastonj in da negativne obresti preprosto nimajo smisla, nasprotno, da celo spodkopavajo tisto malo zaupanja, kolikor ga finančni sistem še ima, so pred desetletji že dokazali Japonci.

Ko so morali po poku nepremičninskega balona posredovati na svojem finančnem trgu, so se zapletli v večletno krizo, ki jo danes poznamo po zloveščem imenu izgubljeno desetletje. Zaznamovala jo je vztrajna deflacija, ki razen brezglavega tiskanja denarja in negativnih obrestnih mer ni prinesla nič dobrega, v dvajsetletnem obdobju od njenega izbruha,  med 1996 and 2015 pa je japonski BDP zrasel za borih 0,17%.  Država se še danes bori z recesijo, po nekaj uspešnih letih pa se je znova znašla na začetku, saj velja za najbolj zadolženo razvito državo, kjer obrestna mera trenutno vztraja pri minus desetinki odstotka.

A načrtovalce sproščene denarne politike, ki se, namesto k strukturnim reformam raje zatekajo k tiskanju denarja, prav nič ne bo izučilo. Kako bi namreč lahko drugače razumeli njihovo ponovno navdušenje nad negativno obrestno mero, ali po domače povedano, nad domislico, da ti posodim denar, ti pa mi ga boš na koncu vrnil manj, kot si ga prejel. Kdor torej misli, da lahko na dolgi rok živi v obrnjenem svetu, se krepko moti, saj iz nič ne nastane nič drugega, kot nič. Banke letos kar po vrsti presenečajo s slabimi rezultati, Deutsche Bank AG je prvič po letu 2008 imela izgubo in še celo ugledna skupina Credit Suisse beleži četrtletni primanjkljaj. Negativna obrestna mera vendarle ostaja naslednji evolucijski ciklus globalne ekonomije, vprašanje pa ostaja, če je bila ta Draghijeva bazuka vse kar premore, kaj bo ob naslednjem polomu, bo ostal brez težkega orožja?

Posted in Po svetu | Tagged , | Leave a comment

Na poti v Potemkinovo vas

Marxova domislica, da se zgodovina ponavlja, prvič kot tragedija in drugič kot farsa, že dolgo ni več v modi. A prav tako, kot so sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja padajoče cene nafte privedle do razpada Sovjetske zveze, lahko zdaj poceni nafta opravi tudi s Putinovo Rusijo. Cene črnega zlata, ki so se zadnja štiri leta gibale okrog 115 dolarjev, so ta teden pristale na zgodovinsko nizki ravni, pri pičlih 28 dolarjih za sodček.

Putin, ki je javnosti še ob koncu preteklega leta zatrjeval, da je rusko gospodarstvo doseglo dno in da bo že letos izplavalo iz rdečih številk, se je zavil v molk, namesto državne propagande so zadnje tedne bolj zgovorne številke. Vse bolj očitno namreč postaja, da Kremlju v obdobju debelih krav ni uspelo prestrukturirati in tehnološko posodobiti gospodarstva, ki še vedno caplja za razvitimi in se zanaša na izvoz nafte. Lani je bila ta zaslužna za vrtoglavih 60 odstotkov izvoza, v primerjavi s kanadskimi 27 odstotki ali ameriškimi 15 odstotki pa je lahko to, ob trenutnih razmerah na svetovnem trgu, za Rusijo usodno. Da so Moskvo nove razmere presenetile, dokazuje tudi letošnji državni proračun, ki temelji na popolnoma nerealni napovedi o 50 dolarjih za sodček. Nič čudnega torej ni, da je rubelj, slab mesec po objavi konca krize strmoglavil in se skupaj z argenitnskim pesom okronal za najbolj strmo padajočo valuto na svetu. Že v prvih tednih letošnjega leta je, v primerjavi z dolarjem, izgubil 12 odstotkov svoje vrednosti.

A nafta še zdaleč ni edina ruska skrb. Odkar so paravojaški oddelki zasedli vzhod Ukrajine in si je Rusija prislužila sankcije zahoda, se kljubovanje Kremlja le še stopnjuje, račun za zasedbo Krimskega polotoka pa je iz dneva v dan višji. Plačam in pokojninam, ki so se lani v povprečju zmanjšale za desetino, se po napovedih tudi letos obeta padec, cene hrane vrtoglavo naraščajo že leto dni, več kot 20 milijonov Rusov ali skoraj 15 odstotkov prebivalstva pa uradno živi pod pragom revščine. A Putinovim težavam tudi s tem še ni konec. Po izjalovljenem poskusu, da bi z Asadovim režimom igral pomembnejšo vlogo v Sirski krizi, je zdaj na dan prišlo še obremenjujoče poročilo v zvezi z jedrskim umorom Aleksandra Litvinenka v Londonu in novi dokazi o koruptivnosti Ruskega voditelja, ki je svojim prijateljem in zaveznikom, na račun kritikov, v preteklih letih zagotovil dobičkonosne posle.

Čeprav Putinu strogo nadzorovani ruski mediji in groba odstranitev političnih nasprotnikov za zdaj še zagotavljajo podporo v javnosti, pa njegova dejanska moč postaja vse bolj vprašljiva, milijoni običajnih Rusov se vse bolj odločajo med hladilnikom in televizijskim sprejemnikom, po tihem pa se vse pogosteje sprašujejo, ali oblast države ne vodi naravnost v Potemkinovo vas, tja, kjer počivajo Sovjeti.

Posted in Po svetu | Tagged , | 4 Comments