Lorax

Da tehnokratom na Balkanu vladanje ne gre najbolje od rok, dokazuje zadnja epizoda grške tragedije. Le še nekaj ur ima premier, nekdanji bančnik Lucas Papademos na voljo, da od treh vodilnih politikov v državi zagotovi podpise na sporazumu, ki bi potapljajoči državi zagotovil svež denar. Grčija mora prihodnji mesec poplačati 14,5 milijarde zapadlih obveznosti. Znesek močno presega njene zmožnosti, saj država ne zmore sama zagotoviti niti denarja za pokojnine in plače javnih uslužbencev, njeno preživetje znotraj monetarne unije pa je že več kot leto povsem v rokah trojke: Mednarodnega finančnega sklada, Evropske centralne banke in Evropske komisije.

V zameno za že dogovorjeno tranšo pomoči v višini 130 milijard evrov, ki bi začasno preprečila bankrot, zahtevajo finančni ministri evropskih držav zdaj od grških politikov jasna zagotovila, da bodo stranke držale svoje obljube tudi po aprilskih volitvah. V zadnjem času se namreč zdi, da propadla država rada vzame pomoč, a svojega dela obveznosti ne izpolnjuje. Dogovorjeni sporazum z zasebnimi upniki o delnem odpisu dolga, Papademosovim obljubam navkljub še ni ugledal luč sveta, zamuja že zdavnaj obljubljeno znižanje minimalne plače in odprava dodatkov, ki so jih še zmeraj deležni grški javni uslužbenci, da krčenja javnega sektorja, ki ga je napovedovala že socialistična vlada, sploh ne omenjamo.

Papademos, ki so ga ustoličili prav zato, da bi do aprilskih volitev vodil prehodno, tehnično vlado in sodeloval s trojko, postaja vedno bolj nemočna figura. Po petih letih recesije in političnega preigravanja se je del Grčije znašel na robu preživetja, kar pred parlamentarnimi volitvami spretno izkoriščajo njeni politični voditelji. Vse bolj jasno zato postaja, da utegne balkanska politika raje žrtvovati tehnokrata, kot pa pred volitvami poslabšati svoj položaj. Poker, v katerem blefirajo vsi, pa se precej utegne klavrno končati.

Tudi tokratno srečanje evropskih voditeljev, sedemnajsto v zadnjih dveh letih, poteka po ustaljenem scenariju. V Bruslju je spet govora o reševanju dolžniške krize, o ukrepih za zmanjšanje dolga, mimogrede, evropska prestolnica je zaradi stavke zaposlenih v transportu danes praktično ohromljena, medtem ko o Grčiji menda tokrat ni govora.

Osrednja tema tega srečanja sta nova sklada.  S podpisom sporazuma o Evropskem stabilnostnem mehanizmu (European Stability Mechanism) bo z  julijem nastal 500 milijard težek sklad, ki naj bi skupaj s fiskalnim sporazumom pripomogel k večji stabilnosti evrskih držav. Današnji vrh naj bi se spopadel tudi z drugo veliko evropsko težavo, z naraščajočo brezposelnostjo. 20 milijard naj bi se še letos nateklo v sklad neporabljenih sredstev finančne perspektive 2007-2013, tudi tistih, ki so bila namenjena Sloveniji, a iz tega ali onega razloga ostajajo neporabljena. To naj bi skupaj s sprostitvijo kreditnega krča omogočalo ponovni zagon opešanih evropskih gospodarstev. Preveč optimistično?

Čeprav balkanska članica tokrat ni v središču pozornosti, se je težko znebiti občutka, da tudi nad tem evropskih vrhom zlovešče bdi njena senca. Ne samo, da grški vladi še zmeraj ni uspelo doseči obljubljenega dogovora o delnem odpisu dolga, ki je pogoj za naslednjo tranšo pomoči v višini 130 milijard evrov. Rezultati grške tehnične vlade so za enkrat katastrofalni. Potem ko se je gospodarstvo v 2009 in 2010 letno skrčilo za 3%, se je lani kar za 5,5%. Razen olivnega olja, tekstila in nekaj kemičnih izdelkov Grčija nima več konkurenčnih izvoznih artiklov, prehrana prebivalstva pa v veliki meri ostaja odvisna od uvoza. Vrsta ukrepov za konsolidacijo javnih financ, od zmanjšanja plač javnih uslužbencev in znižanja pokojnin, do privatizacije državnega premoženja, ostaja mrtva črka na papirju. Vse bolj jasno postaja, da Grčija na tak način ne bo zmogla odplačati 350 milijard evrov, kolikor dolguje, obenem pa tudi, da krize evroobmočja brez njenega sodelovanja ne bo mogoče rešiti.